Eden s svojo odotnostjo telesa in duha, in drugi s svojo prisotnostjo. In ker se življenje igra, mi prinaša odsotnega in odnaša prisotnega. 

Pravzaprav, na nek način, odhajata oba.

Te dni je promet malo prehud zame. Malo, čisto malo bi si odpočila.

vir fotke

A ni zanimivo, da vlada tako hitro in zlahka daje denar po nedavnih neurjih?

Mogoče zato, ker so tudi oni delno odgovorni?

Kje so zdaj Julia, Denzel in Mel, da razvozlajo tole globalno uganko?

Je pa svinjarija tole. Ni kaj.

Več o chemtrailih tukaj.

Dragi Božiček, Dedek Mraz, Miklavž, Dedo Kijamet, Sveti Nikola in ostali darilonosci. Tole si želim. V bližnji prihodnosti. Če lahko, tudi prej. Pa me ne zanima, tudi če ga ima še 6,000 ljudi. Hoooočeeeem!!!!

Plan B)

Prijavim se na Big Brotherja, pridem not in pol cel čas razlagam, kako bi ful imel tatoo like that. Dokler vsem ne nafilam jajca in se nekdo ponudi, da mi zadevico sponzorira. Če je lahko Naske dobil streho, zakaj jaz ne bi amfiteara?

Anyone?

Dogaja na vsaki pasji procesiji, ki je sicer komaj obiskana. Poleg organizatorjev, njihovih sorodnikov in prijateljev, so zdaj prisotni tudi skoraj vsi možni bodoči župani. Kar je lepo, pričakovano in prozorno.

Okuženi so naši nabiralniki. Ker je v malem mestu navada, da žulje, samohvale in priložnostne nevroze spišemo na papir in fotokopiramo, dokler ne izdahne še zadnji fotokopirec oz. njegov upravljalec. Naslednje jutro si lahko dragi  občani in drage občanke privoščijo kavo z aktualnim pamfletom, kjer večji pomembnež pljuva po manjšemu oz. manjši po večjemu. Pred prejšnjimi volitvami smo s takšnimi gverilskimi akcijami rušili pokojnega župana, zdaj tako pripravljamo teren novemu.

Ponovadi se ne spuščam v tematiko  pamfletov. Veliko bolj je moteč sam način bombandiranja volilcev lastnikov poštnih nabiralnikov. Nekako pa vseeno najbolj paše v nabiralnik skupaj s Tuševimi in Mercatorjevimi reklamami.

Medtem v drugem loncu že izbirajo kadre in zavese, ki spadajo k novo tapeciranemu sedalu.

Okrog tretjega lonca se drenja nekaj več lačnih ust, samo odločiti je potrebno, katera imajo najmočnejši ugriz in največjo prostornino želodca.

Okrog šankov in vogalov se veliko šušlja. Lonci, lončarji in ostalo posodje se kopiči, mene je pa vseeno strah kaj bo za kosilo…

Okus vedno istega vprašanja:

“Koliko naj zategnem, da zvečer mirne vesti zaspim oz. koliko naj popustim, da si ne obdrgnem vsa kolena ?”,

mi že pošteno preseda, zato javno grozim s poštenim odmerkom “luftanja ventilov”, ki se pričenja 3…2…1…Z D A J !!!

Zatorej danes ne je**m nobenih pritiskov, v celofan zavitih izsiljevanj, med vrsticami priloženih navodil, mimogrede navrženega koktejla svežih in že malce obsušenih kritik, ne je**m želja in potreb malih ali velikih, bližnjih ali daljnih… Danes, dragi ničhudegasluteči, se lahko utapljate ali mi grozite, danes se ne odzivam!!!

Obstaja čisto majhna možnost premika v smeri dobre muzike, fajn družbe in hladne pijače !

No, ja, tale trio mi že čisto malo diši po vikendu…