Arhiv kategorije 'zelo jaz'

Don’t call me honey!!!

19.01.2010 ob 10:41

Ljubkovalna imena. Za otroke, hišne ljubljenčke, partnerje, spolne organe, etc. Ljudje prav zares imamo potrebo nekaj ali nekoga, ki nam je bolj ali manj blizu srca, poimenovati z neko bebavo besedo. Seveda sem tudi jaz med tistimi. Namreč, dolgo je že od tega, da sam ženo poklical po lastnem imenu. Kličem jo enostavno “draga”, “mačka” ali “baba”. :twisted: Če jo pa že pokličem po imenu, ji dam vedeti, oziroma že sama ve, da mora biti nekaj hudo narobe. Otroka že tako ali tako imata od rojstva eno ime zapisano v rojsnem listu, kličemo jih pa itak vsak po svoje.

Tako, kot jih imajo ostali, sem ga “fasal” tudi jaz. Ljubkovalno ime, namreč. “Dragi” je eno od tistih, katerim ne ugovarjam in mi je nekako normalno in sprejemljivo. Moram pa priznat, da me je pa zadnjič kar zvilo v želodcu, ko me je žena poklicala ne več ne manj, ampak “LUBIKA”. In to v družbi! Ne rabim niti razlagat, kako zelo je ta beseda “prizadela” moj (na trenutke res prevelik) moški ego. Ne moreš, no! Drugič me raje z bulerjem direkt v levi jajc brcni. Rajši, kot tole.

Pismo, ne moreš nekoga, ki pri svojih 110-ih kilogramih in 190-ih centimetrih izgleda približno takole (ja, vključno z brki),

Tom Hardy as Charles Bronson

klicat “LUBIKA”, “LUBA” in podobne izpeljanke. It ain’t thing to do!

Darling, just call me dear. Please.

  • Share/Bookmark

Dilema

9.09.2009 ob 14:02

Pol leta nazaj mi je umrla mati. Pogrešam jo zelo. Itak. Vendar je tukaj še nekdo, ki jo pogreša še bolj. Nekdo, ki je takrat izgubil življenskega sopotnika. Partnerja in najbližjega prijatelja v zadnjih 35-ih letih. Nekdo, ki je zadnjih pol leta vidi samo na fotografiji na polici. (Pa še resna je na njej.) Nekdo, ki pogreša njen glas in njen smeh. Oče.

Dilema:

Ali naj očetu predvajam najin poročni dvd na katerem je obilo obojega? Ali mu bom s tem naredil več škode kot koristi? Ali je prezgodaj?

Vem, da ne bi rad bil zraven, ko ga bo prvič gledal.

  • Share/Bookmark

Ribari do jaja ali po-dopustniška depresija

30.07.2009 ob 15:01

Lahko mirne duše rečem, da je že tradicija. Ta naš ribolov. Vsako leto, že ene štiri leta, se v času dopustovanja na našem čudovitem ranču, z dvema prijateljema odpravim na ribičijo in poizkusim na ta način priskrbet vsaj en obrok zase in družino. Man got to do what man got to do.

Jerić, Tonči in jaz. Trije dedci. En bolj pameten in izkušen, kot drug. Jerić, sicer prekaljen ribič, s precejšnjim ribiškim stažem, ki ga dejstvo, da na kopno nikoli ni prinesel »ribetinu«, ki bi vsaj na eni strani gledala iz ta male ponve, ne moti. Tonči je Slovenec, črnogorskega rodu, ki je do nedavnega živel v Bosni in si je, razen nekaj ujetih rdečeperk v Neretvi, bogate ribiške izkušnje nabiral v glavnem z Jerićem, prej omenjenim starim morskim »vukom«. Jaz sem pa mamlaz, janez, ravno tako s kontinenta, ki o ribarjenju nima kaj dosti pojma. Me pa vzameta zraven, ker se dobro zajebavamo in se znam prepričljivo zakamuflirat v ribara. Tukaj bi rad povedal, da »stari ribar kit« (Kit, ne sesalec-žival, ampak kompletek) vsebuje (v slučaju, da se boste kdaj hoteli zakrabuljiti v istrskega ribiča) prešite bermude s stranskimi žepi, črtasto (mornarsko modro-belo) majčko z odrezanim ovratnikom, slamnik, dvotedensko neurejeno brado i šlape (natikače).

Torej…

Za omogočanje tega podviga je zelo pomembna razdelitev nalog. Prva in osnovna stvar za odhod na surovo odprto morje je pivo barka. Če se le da, z neporoznim dnom in motorjem, ki ima vsaj 4 konje. Trije konji fakat niso zadosti. Preverjeno zadnjič, ko nam je crknil motor in smo vsi trije veslali ko’ budale. Barko priskrbi, seveda, Jerić. No, ne ravno on. Njegov nonić, ki nam jo vsakokrat posodi. Torej je njegova naloga (organizacija transporta na odprto morje in priprava orožja za masaker) po defoltu opravljena, saj je barka vedno na istem mestu in tunje varno zaklenjene v podpalubju. Ostane mu še samo to, da se pravočasno zbudi. Kdor pa Jerića pozna, ve, da je verjetnost, da bi ta človek pravočasno prišel kamorkoli, enaka možnosti, da dvakrat v enem dnevu stopiš na isti drek. Mislim, zgodi se tudi to, ampak približno toliko poredko, kot je Jerić točen. Pa sedaj ti izračunaj.

Tončijeva naloga je nabava vabe. Lovimo na ogabnega morskega črva, ki zgleda kot šlauf poln dreka in krvi, z migajočimi nožicami (ki ful privabljajo ribo, če ni črv mrtev) ob strani in velikimi, kleščam podobnimi usti. Ker baje lahko uščipne k’ svinja, ga moraš zelo previdno (še živega) rezat z zadnjega konca.

Jaz poskrbim za »smišne cigare«, plato piva in hrano, ki jo jemo med ribarjenjem. Ne vem, če je potrebno tukaj napisati da, če bi jedli samo tisto kar bi ulovili, bi domov hodili sestradani.

Da bi dokazal, da so naše odisejade vedno varne in zabavne bom v prihajajočih dneh opisal eno od naših ekspedicij v širni fažanski zaliv. Be prepared. Če pa boste slučajno v prihajajočih dneh hodili po fažanski rivi in šli mimo kafiča Porto, preglejte inventar. Če med inventarjem zagledate rjavo-samsonovsko-dolgolasega in neobritega suhca, ki izpod očal škica mlade turistke, to je Jerić. Možakar je ful prijazen in bo pomagal. Nikar ga pa ne prosite, da vas pelje »u ribe«.

Lahko pa že zdaj rečem, da komaj čakam naslednjo odpravo. Lep dopust vam želim.

YouTube slika preogleda

  • Share/Bookmark

Long term plan

29.07.2009 ob 14:49

It’s long ago since times of ease
Now i need one way-out
You can call me a hero
If you please
But i’m not
A kind of guy
To fight

I’ll settle down
In Costarica
With dancing girls
And mango trees

I’ll never be
Miner or vicar
Work is for me
A mortal disease
(najljubša verza)

I don’t want no carneval
In Rio
To hell with blooming
Cherries in Japan
No wana jam no jah jah
In Jamaica
I’m just sick of all these drugs
In Amsterdam

I’ll settle down
In Costarica
With dancing girls
And mango trees

I know no mangos grow in
Costarica
And dancing girls are fat
And underpaid

The swamps are full of snakes
And mean mosquitoes
But could you ever wish
A better place
To stay

I’ll settle down
In Costarica

Rundek

Valbandon res ni Costarica, je pa raj na zemlji. Z vsemi mravljami, bolhami, komarji in mesojedimi črvi. Vsaj za me. In ženo mi mojo. In otroke.

Jebiga, čezdalje bolj me vleče nazaj v domovino. Pa ne zaradi tega, ker sem hrvatskoga naroda sin (the thruth is light years away from that), ampak zaradi tega, ker tam čas teče drugače. Bolje rečeno, ne teče.

Samo še 30 let službe pa sem tam.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

The moment my heart stood still

30.06.2009 ob 10:44

Prostor je… sterilen. Nihajna vrata iz nerjaveče kovine s pravokotnimi vložki iz belega stekla. Pult ali bolniška postelja. Pult, najbrž. Gledam postavo, kako sedi na tem temno zelenem, recimo, pultu. V gatah in spodnji majici. Kot da je ravno iz postelje. Lase ima še skuštrane, ampak oči… Oči bistre, kot še nikoli. On ve! On ve in bo povedal drugim! Moram ukrepat! Moram ga utišat!

Ne vem kje sem našel izvijač. Križni, z debelim rumeno črnim ročajem. Stopim bližje k njemu. Gledam ga v oči. Z levico prislonim konico izvijača na njegove prsi. Tam, kje je srce. On še vedno ne reče nič. Samo gleda. V naslednjem trenutku udarim z desnico po ročaju. Špica prebije kožo, ampak se ustavi. Fak! Rebro! Udarim še enkrat. Močneje. Kost se vda in izvijač se zabije do ročaja. Še kar je tiho. Pizda! Zakaj še vedno nič ne reče?! Oči pa niso več bistre. Polne so solz, ki počasi polzijo po licih. Usta so v kotičkih zavihana navzdol.

Obrnem se. Panično razmišljam o tem, kako bom čim prej odšeli z tega prostora. Razmišljam o tem, kako me bodo poklicali v službo in mi sporočili, da je mrtev. Razmišljam, kako bom reagiral. Preden izstopim iz prostora, se še enkrat ozrem, da vidim, če je končano. Če je že padel. On pa še vedno sedi na tistem temno zelenem, recimo, pultu. Iz prsi mu štrli ročaj izvijača. Krvi ni. V tistem me pogleda s solznimi očmi in s tresočim glasom izdavi: »Zakaj… ati?«

YouTube slika preogleda

Nikoli mi ne bo jasno, kakšen kratki stik se mora zgoditi v glavi posameznikov, da lahko ubijejo svojega otroka. Sem pa za trenutek občutil, kako se počutijo po …

Worst nightmare! Ever!

  • Share/Bookmark