Arhiv kategorije 'u plićaku'

padec spodnje čeljusti ali enake možnosti za vse

9.09.2008 ob 16:08

Po kakšni formuli si lahko na Pošti Slovenije odpočijemo komolce na modrem SDS podložku :shock: ?

Ne moti me ne modra barva ne podložek, konec koncev me sam po sebi ne moti niti naročnik. Moti me, da ta naročnik nima družbe drugih barv, kar bi pomenilo, da imamo v demokraciji vsi enake možnosti.

Baje.

  • Share/Bookmark

HE BLANCA…POTEM

5.08.2008 ob 12:15

Glede na to, da nam je HE Blanca pokopala župana in doberšen del krojačev občinskega dogajanja, je logična posledica, da pred izrednimi volitvami za župana v dolini šentflorjanski  zopet raste temperatura. In ker nalagajo na ogenj kar pod nekaj kotli, v naših koncih dogaja.

Dogaja na vsaki pasji procesiji, ki je sicer komaj obiskana. Poleg organizatorjev, njihovih sorodnikov in prijateljev, so zdaj prisotni tudi skoraj vsi možni bodoči župani. Kar je lepo, pričakovano in prozorno.

Okuženi so naši nabiralniki. Ker je v malem mestu navada, da žulje, samohvale in priložnostne nevroze spišemo na papir in fotokopiramo, dokler ne izdahne še zadnji fotokopirec oz. njegov upravljalec. Naslednje jutro si lahko dragi  občani in drage občanke privoščijo kavo z aktualnim pamfletom, kjer večji pomembnež pljuva po manjšemu oz. manjši po večjemu. Pred prejšnjimi volitvami smo s takšnimi gverilskimi akcijami rušili pokojnega župana, zdaj tako pripravljamo teren novemu.

Ponovadi se ne spuščam v tematiko  pamfletov. Veliko bolj je moteč sam način bombandiranja volilcev lastnikov poštnih nabiralnikov. Nekako pa vseeno najbolj paše v nabiralnik skupaj s Tuševimi in Mercatorjevimi reklamami.

Medtem v drugem loncu že izbirajo kadre in zavese, ki spadajo k novo tapeciranemu sedalu.

Okrog tretjega lonca se drenja nekaj več lačnih ust, samo odločiti je potrebno, katera imajo najmočnejši ugriz in največjo prostornino želodca.

Okrog šankov in vogalov se veliko šušlja. Lonci, lončarji in ostalo posodje se kopiči, mene je pa vseeno strah kaj bo za kosilo…

  • Share/Bookmark

naj bom vaš vdani oproda

25.07.2008 ob 08:12

Naj bo to hipotetično vprašanje:

Kaj vse bi postorili, če bi za dober teden dni gostili bogatega poslovneža, ki po spletu okoliščin postaja del vašega sorodstva? Koliko globoko bi se pripognili za vabilo v njegovo vilo z bazenom nekje ob zelo privlačni obali južne Afrike? Ali vsaj za občutek, da ste nanj naredili dober vtis?

Daleč za devetimi gorami in devetimi vodami, na od sonca ožgani strani Alp, kjer se je kakšna siva celica čisto preveč scvrla, bi prav lahko izgledalo…takole:

Najprej opereš polkne, nakar jih tudi pobarvaš. Rezerviraš teden dopusta za kitenje okolice s pravo barvno kombinacijo rož. Paše k sveže oprani fasadi. Pobarvaš spodnjo stran balkona. Prebarvaš dnevno sobo in okvirje njej pripadajočih slik. Nalepiš tapete v spalnico. Mizarju naročiš “kmečki regal” za skledovje, ki nabira prah v kmečki sobi. Prebarvaš tudi kuhinjo. In, opsss, skoraj bi pozabila, pretapeciraš kuhinjske stole. V primerni barvi, da ne bo pomote. Nabaviš večje  in manjše kontrastno skledovje. Prtičke. Servetke. Paketke. Blazinice. Mašnice. Penteljce. Plastične posode za shranjevanje napolniš do iste višine. (Vaservaga je pis of kejk.) Pospraviš, popraviš, poskrbiš za detajle kleti in podstrešja, največja žalost pa je, da to sploh ni konec seznama. S pripravami trpinčiš vso svojo bližnjo in daljno okolico, tiste “za” in tiste “nevtralne”. Tisti “proti” so uspešno zbežali.

Seznam se najbolj veselo redi med obiskom samim, kar je, seveda, nekako pričakovano. Zadušeni kriki sreče ob gospodovi pohvali vina, orgazmični krči ob njegovem navdušenju nad dvodnevnim izletom po deželi kranjski, predinfarktno stanje, ko razigrana mulca skačeta okoli in si kažeta osle, stanje blaženosti ob smehu, ki mu ga izvabita taista dva mulca s svojimi norčijami, brezpogojno strinjanje z vsako začetnico njegovega stavka… ahhhhh, kako smo srečni, da je med nami!!!

V bistvu je bogati gospod čisto fejst dec,  moteča je zgolj slovenceljska folklora.

  • Share/Bookmark

Posmrtni potep ali Tudi vesoljci umirajo. Mar ne?

20.05.2008 ob 14:43

Zadnjih nekaj dni se mi po glavi sprehajajo čudne misli. Ko rečem sprehajajo, to tudi lahko pomeni da: tečejo, prevračajo kozolce, mečejo kladiva, kopja in krogle, spuščajo zmaje… Praznega prostora je namreč na pretek. :mrgreen:

V glavnem, kaj mi drobacka (tako imenujemo početje, ko kura s svojimi umazanimi krempeljci rašplja po lastnem dreku v večnem iskanju za črvički in ličinkami) po glavi je – Kaj vidimo, kaj čutimo in kam gremo, ko umremo mi in kaj kdo drug?

OK, kam gredo komunisti po smrti, nam je že Fish razložil. :)

Zakaj se to sprašujem? Niti ni nekega posebnega razloga, razen tega, da mi je žena zadnjič razlagala, da je imela stranko, ki je že bila na drugi strani tunela in je prišla nazaj…

In? Kaj pravi? Kako je bilo?

Jooj… Tako lepo, da sploh bi ne prišel nazaj. Toplooo, ptički pojooo, narava je čudovita, vsi so takooo lepi, prijazni… Sama milina.

STOP! Tukaj se pa pri meni prižge rdeča luč.

Čudno mi je, namreč to, da je človek na drugi strani videl iste stvari, kot v tuzemstvu. Razlika je edino ta, da je tam vse v superlativih…

Hmmmmmm…

Kako to? A smo res vsi, ki smo kjerkoli in kdajkoli obstajali, obstajamo in bomo obstajali enaki?

Če je odgovor DA, potem štekam, da je naš upgrade na višji nivo podoben tukajšnjemu. S to razliko, da je za nivo boljši. (Kot fakin’ Travian :!: Ko prideš do 10 stopnje si STVARNIK osebno :shock: )

Če nismo, in je v prestopu na drugo stran res tisti »oh in sploh in vsi zvezde postanemo«, zakaj potem vidimo drevesa, ljudi, živali… Stvari, ki jih poznamo. Kaj? A da se zato tam počutimo bolj domače in se lažje aklimatiziramo?

Kaj pa pol? Ravno se aklimatiziraš na vse lepo in fajn, pol te pa sprdijo nekam v energijsko brezobličje, kjer je itak vse ti in ti si vse.

Verjamem, da nismo iz nič postali in da v nič ne gremo. Torej, energija se ves čas pretaka. V tem primeru pač iz enega fizičnega telesa v drugo in potem v tretje… Brez meja.

Verjamem tudi, da nismo sami v vesolju in da je nekje drugje nekdo drugačen, ki ne zgleda ravno tako kot mi, ker ga je nekdo (recimo taistem STVARNIK) ustvaril po nekih drugih merilih. Kaj, za vraga, pa oni vidijo ko umrejo? Tudi ptičke pa ovčke pa lepe ljudi…

I don’t think so!

No, zaradi tega se mi vse te pravljice okoli tunelov, luči in lepih ljudi in prečudovite narave zdijo eno samo prenapihnjeno katolicistično sranje.

P.S.

Eeeee, ko bi mi enkrat samkrat uspelo napisat zadevo tako dobro, kot zveni v moji glavi. Next time, mogoče…

  • Share/Bookmark

HRČKARJENJE

1.05.2008 ob 08:52

Hrčkarjenje oziroma kramarjenje je, kljub temu, da se strašansko nobel sliši, en zelo zoprna zadeva, saj človeka pri progresivnem stadiju te bolezni, pesti huda prostorska stiska.

Že drugič v dveh tednih odpravljam posledice hrčkarjenja. In povem vam, dragi moji, da to sploh ni zabavno. Še posebej ne, če je glavni hrček še živ.

Moj deda Milovan (Miki, po domače) se je s tem “zanimivim” konjičkom začel ukvarjati nekaj deset let nazaj in se je v tem času nabralo krame za popizd.. Zarjaveli vijaki, 17 kolutov pocinkane žice v SKUPNI dolžini 15 metrov, metrski konci plastičnih cevi za vodo, stara (seveda) neuporabna kolesa brez gum, preperele deske, stoli brez sedal, gnili kavči, 30 let stari štedilniki, ki so (seveda) še dobri, neuporabni svedri, zviti in zarjaveli žeblji… Vsega je, kar češ. In nič od tega ni vredno pol piz.. mrzle vode.

Saj niti ne gledam materialno vrednost teh stvari in ja, vem da se človek na določene stvari naveže. Ampak… Krama je bila, krama je in krama bo. Nikoli nič drugega, kot krama.

No… Te dni Mikiju prestavljamo njegovo leseno bivališče iz ene betonske plošče na drugo. Jebiga, silom prilike je treba leseno hišico prestavit. Ni panike… Razen, da bi jo bilo ziher enostavneje zažgat. Kar bi rad povedal je, da je v tej njegovi hišici je nekaj “novodobnih” predalnikov (ki so, mimogrede, tudi samo še za na ogenj) in vsak od teh predalnikov ima predale polne, pravilno ugibate, krame. Razna tesnila, izvijački, ventilčki – vsi drugačni, vsi enako neuporabni, sponke, kabelčki, ni da ni…

Kljub protestiranju starega hrčka bolezen simptomatično zdravimo. Simptomov je sicer za dva kontejnerja, ampak se ne damo. Je pa, ugotavljam, nalezljivo.

Moj “fotr” je ob pogledu na dva zarjavela ventila in kos kabla rekel: “Glej, to bi se pa še dalo kdaj ponucat.”

Here we go again…

  • Share/Bookmark