Arhiv kategorije 'pri spovedi'

Don’t call me honey!!!

19.01.2010 ob 10:41

Ljubkovalna imena. Za otroke, hišne ljubljenčke, partnerje, spolne organe, etc. Ljudje prav zares imamo potrebo nekaj ali nekoga, ki nam je bolj ali manj blizu srca, poimenovati z neko bebavo besedo. Seveda sem tudi jaz med tistimi. Namreč, dolgo je že od tega, da sam ženo poklical po lastnem imenu. Kličem jo enostavno “draga”, “mačka” ali “baba”. :twisted: Če jo pa že pokličem po imenu, ji dam vedeti, oziroma že sama ve, da mora biti nekaj hudo narobe. Otroka že tako ali tako imata od rojstva eno ime zapisano v rojsnem listu, kličemo jih pa itak vsak po svoje.

Tako, kot jih imajo ostali, sem ga “fasal” tudi jaz. Ljubkovalno ime, namreč. “Dragi” je eno od tistih, katerim ne ugovarjam in mi je nekako normalno in sprejemljivo. Moram pa priznat, da me je pa zadnjič kar zvilo v želodcu, ko me je žena poklicala ne več ne manj, ampak “LUBIKA”. In to v družbi! Ne rabim niti razlagat, kako zelo je ta beseda “prizadela” moj (na trenutke res prevelik) moški ego. Ne moreš, no! Drugič me raje z bulerjem direkt v levi jajc brcni. Rajši, kot tole.

Pismo, ne moreš nekoga, ki pri svojih 110-ih kilogramih in 190-ih centimetrih izgleda približno takole (ja, vključno z brki),

Tom Hardy as Charles Bronson

klicat “LUBIKA”, “LUBA” in podobne izpeljanke. It ain’t thing to do!

Darling, just call me dear. Please.

  • Share/Bookmark

Türk: Pa naj Cerkev uvede svoj davek (bi se lepo slišalo, anede?)

17.09.2009 ob 12:06

“Cerkev ima odgovore na vsa vprašanja, vmešava se v vse, potem pa naj uvede še cerkveni davek, ki bi ga plačali verniki, in potem je država ne bi več financirala. Tega davka pa ne bi plačali protestanti, judje, pravoslavci in agnostiki ter ateisti,” je dejal Mesić v intervjuju za Jutarnji list ter izzval žolčne odzive.

O, kako zelo se strinjam.

  • Share/Bookmark

Dilema

9.09.2009 ob 14:02

Pol leta nazaj mi je umrla mati. Pogrešam jo zelo. Itak. Vendar je tukaj še nekdo, ki jo pogreša še bolj. Nekdo, ki je takrat izgubil življenskega sopotnika. Partnerja in najbližjega prijatelja v zadnjih 35-ih letih. Nekdo, ki je zadnjih pol leta vidi samo na fotografiji na polici. (Pa še resna je na njej.) Nekdo, ki pogreša njen glas in njen smeh. Oče.

Dilema:

Ali naj očetu predvajam najin poročni dvd na katerem je obilo obojega? Ali mu bom s tem naredil več škode kot koristi? Ali je prezgodaj?

Vem, da ne bi rad bil zraven, ko ga bo prvič gledal.

  • Share/Bookmark

(Ne)miren spanec ali WTF happened last night?

7.09.2009 ob 09:54

Če se danes zjutraj slučajno sprašujete: Kaj je to bilo ponoči? Zakaj sem se zbujal/a in premeteval/a? Kaj mi je motilo, sicer miren, spanec? Odkrito … Pojma nimam! Smo pa imeli tudi pri nas podobne težave. Štirje od petih prebivalcev naše hiše se je danes ponoči zbudilo med 2:30 in 3:30. Potres? Mogoče. Nisem pa nikjer zasledil takšen podatek.

YouTube slika preogleda

Žena mi je rekla, da je baje Tanin spet neko sranje spustil v zrak. Kar najverjetneje ni razlog za nemiren spanec. Je pa svinjarija. Pa naj mi še kdo reče, da se morajo sosedje strinjat, da lahko kadim v svojem stanovanju ali pa na svojem balkonu. Ne boš od mojega cigareta umrla. Če bo to sranje od dopolnila zakona šlo skozi, se odselim iz te države.

Nevermind …

V petek je bila polna luna. Žena je bila na seminarju na obali, otroci pri Oli, jaz pa sam doma. Nekje okoli pol enajste zvečer sem si začel govorit: Pa dej no! A boš spet doma? Pejt no, malo ven. Spij si pivce ali dva. Polna luna je. Petkrat sem se mogel brcnit v rit, da sem šel pod tuš in se oblekel za ven. Ko sem pri odhodu zaklepal vhodna vrata, sem bil prav najstniško naspidiran. Češ, ej stari, danes pa bo ziher kaj dogajalo. Polna luna je. Kadar je pa polna luna …

Ugotavljam, da imam do naravnih nebesnih pojavov zadnje čase prevelika pričakovanja. Pričakoval sem, namreč, da bo ta okrogel, svetleči (v petek celo na polno) kakec na plano privlekel vsaj nekaj tistih sevniških posebnežev, ki jih občasno rad srečam. Za nameček sem poslal še sms parim kolegom, če pridejo na pivce. Dva nista bila v domačih logih, ostalim se niti ni dalo odgovorit. Pravilna je tudi ugotovitev, da tudi posebnežev ni bilo nikjer. Tema. Dile prazne. Ok, Cvetka je prišla prečekirat, ampak njo nimam za potencialno “ob pivu kramljam” kolegico.

Da skrajšam … Končalo se je tako, da sem po enem pivu, ki sem ga spil (seveda) sam, “rahlo” razočaran odpeketal domov.

ZA KONEC ŠE DVOJNA MINI RECENZIJA (IG in ostali filmski recenzisti – eat your hart out):

Sem si rekel, če od družbe ni nič, si bom pa vsaj kak film pogledal. In sem si. In to dva. Fighting in Blood and bone.

Fakt 1: Fighting je šit.

Fakt 2: Blood and bone je “bloody” šit na kvadrat.

Še posebej, če prvo gledaš Fighting. Mislim, J.C. Van Damme, Landgrenov Dolfi in vsi njuni filmi so Oscar winners v primerjavi s tem, kar se je prikazovalo na ekranu.

Mah, prav mi je. Kaj pa izbiram filme po številu seederjev.

Mali P.S.

Zdaj samo še čakam, da se bodo libertarci začeli oglašati v zvezi z dopolnilom PKZ-u.

  • Share/Bookmark

The moment my heart stood still

30.06.2009 ob 10:44

Prostor je… sterilen. Nihajna vrata iz nerjaveče kovine s pravokotnimi vložki iz belega stekla. Pult ali bolniška postelja. Pult, najbrž. Gledam postavo, kako sedi na tem temno zelenem, recimo, pultu. V gatah in spodnji majici. Kot da je ravno iz postelje. Lase ima še skuštrane, ampak oči… Oči bistre, kot še nikoli. On ve! On ve in bo povedal drugim! Moram ukrepat! Moram ga utišat!

Ne vem kje sem našel izvijač. Križni, z debelim rumeno črnim ročajem. Stopim bližje k njemu. Gledam ga v oči. Z levico prislonim konico izvijača na njegove prsi. Tam, kje je srce. On še vedno ne reče nič. Samo gleda. V naslednjem trenutku udarim z desnico po ročaju. Špica prebije kožo, ampak se ustavi. Fak! Rebro! Udarim še enkrat. Močneje. Kost se vda in izvijač se zabije do ročaja. Še kar je tiho. Pizda! Zakaj še vedno nič ne reče?! Oči pa niso več bistre. Polne so solz, ki počasi polzijo po licih. Usta so v kotičkih zavihana navzdol.

Obrnem se. Panično razmišljam o tem, kako bom čim prej odšeli z tega prostora. Razmišljam o tem, kako me bodo poklicali v službo in mi sporočili, da je mrtev. Razmišljam, kako bom reagiral. Preden izstopim iz prostora, se še enkrat ozrem, da vidim, če je končano. Če je že padel. On pa še vedno sedi na tistem temno zelenem, recimo, pultu. Iz prsi mu štrli ročaj izvijača. Krvi ni. V tistem me pogleda s solznimi očmi in s tresočim glasom izdavi: »Zakaj… ati?«

YouTube slika preogleda

Nikoli mi ne bo jasno, kakšen kratki stik se mora zgoditi v glavi posameznikov, da lahko ubijejo svojega otroka. Sem pa za trenutek občutil, kako se počutijo po …

Worst nightmare! Ever!

  • Share/Bookmark