Avg 25 2008
Vedno jih je nekaj, ki nas označijo.
Eden s svojo odotnostjo telesa in duha, in drugi s svojo prisotnostjo. In ker se življenje igra, mi prinaša odsotnega in odnaša prisotnega.
Pravzaprav, na nek način, odhajata oba.
Te dni je promet malo prehud zame. Malo, čisto malo bi si odpočila.
Avg 01 2008
Izrekam iskreno sožalje vsem, ki so te dni obsojeni na mojo prisotnost v oddaljenosti manj kot dva metra in več kot 5 minut.
Okus vedno istega vprašanja:
“Koliko naj zategnem, da zvečer mirne vesti zaspim oz. koliko naj popustim, da si ne obdrgnem vsa kolena ?”,
mi že pošteno preseda, zato javno grozim s poštenim odmerkom “luftanja ventilov”, ki se pričenja 3…2…1…Z D A J !!!
Zatorej danes ne je**m nobenih pritiskov, v celofan zavitih izsiljevanj, med vrsticami priloženih navodil, mimogrede navrženega koktejla svežih in že malce obsušenih kritik, ne je**m želja in potreb malih ali velikih, bližnjih ali daljnih… Danes, dragi ničhudegasluteči, se lahko utapljate ali mi grozite, danes se ne odzivam!!!
Obstaja čisto majhna možnost premika v smeri dobre muzike, fajn družbe in hladne pijače 
!
No, ja, tale trio mi že čisto malo diši po vikendu…
Jul 21 2008
sem prišel po ženo v službo. Vstopi v avto in me gleda. “Kaj pa je s tabo?” - me vpraša, ko me vidi vsega objokanega za volanom.
“Mah… nič. Muziko poslušam. Šmrc.”
“A res? Kakšno pa?”
A mi je bilo tako hudo, da ji do doma sploh nisem mogel razložit. Za vsakič, ko sem začel se mi je ustavil cmok v grlu. Če bi mi nekdo 5 let nazaj rekel, da bom postal taka plačipička, bi taistega po pički. Danes pa… Ne morem si pomagat. Preveč spominov vzbudijo taki komadi.
Verjamem, da vas pogreb Franje Tuđmana res ne zanima. Mene tudi ne. Je pa pesem toliko lepa, da je ne morem nehat poslušat.
Tukaj je pa še ta drug komad.
Uf. Mi je že hudo.
CD pa je že, upam da, na poti iz BOF-a v Sevnico.
P.S.
Iščem kandidate za moško klapo. Pa brez zajebancije.
Jun 13 2008
Težko mi je pri srcu… Zares težko… Odkar sem naredil to, o čem bom sedaj pisal, ne jem, ne spim… Duša mi cvrči, kot prvi ćevap, ki ga po dolgi mrzli zimi in ob prvem dnevu nad 18°C vržeš na razgreto rešetko.
In kaj sem tako groznega naredil? Kaj?! Bom prec povedal… Samo do sape malo pridem, bom takoj nadaljeval.
Zadnjič enkrat, ni dolgo tega, me kliče tamali sinko.
»Tatiiii, a greva vojno?«
»Seveda, sine!«
In jaz premešam in razdelim karte.
Za tiste, ki VOJNE ne poznajo, je to tista igra s kartami, ko vsak od igralcev prejme enak kup kart, ne sme jih pa pogledat. No, lahko se jih pogleda, ne smeš jim pa spreminjat vrstni red. Karte se nato postavi s slikami in številkami obrnjene na mizo. Potlej vsak od igralcev iz svojega kupa obrača po eno karto in kateri ima višjo, večjo, bolj vredno pobere karto tistem ta drugem. Fora igre je, ko oba igralca obrneta karto z isto številko oziroma istega ranga. Takrat je, uganili ste, VOJNA. In pol na tisto vidno karto položiš še eno, ampak tako, da se ne vidi (kao skriti zaklad) in na njo še eno tako, da se vidi. Tisti igralec, ki ima na koncu močnejšo karto, odnese oba kupčka. Igra se, dokler en od igralcev ne pobere vseh kart.
In igrava s tamalim. Malo on pobira, malo jaz. Nekaj še čvekava in obenem gledava nogomet…
Potem padeta dve devetki. VOJNA. Malemu so se učke kar zaiskrile. Obrnem jaz eno pokrito (AS PIK - lahko pogledaš, ne), obrne on eno pokrito. Pogledam naslednjo… sedmica karo. Šit! Izgubil bom asa! Pogledam malega, ki špeja v TV (fuzbal pa to) in nonšalanto vzamem naslednjo karto za sedmico, KRALJA in jo položim na kup. Mali obrne babo in jaz poberem kupček. Sinko me pa še pogleda s tistim nedolžno-naivnim otroškim pogledom in angelskimi kodri in reče: “Saj ni nič hudega, da sem tole zgubil? A ne tati?” Meni pa takoj cmok v grlu.
Za ubit.
Eto!
Sedaj mi je malo (ampak samo za pol odtenka) lažje. Se bom pa vseeno še enkrat bičal danes zvečer. Čist tko mal. Za očiščenje…
