NOVOBLOJENČEK

Plan A)

Dragi Božiček, Dedek Mraz, Miklavž, Dedo Kijamet, Sveti Nikola in ostali darilonosci. Tole si želim. V bližnji prihodnosti. Če lahko, tudi prej. Pa me ne zanima, tudi če ga ima še 6,000 ljudi. Hoooočeeeem!!!!

Plan B)

Prijavim se na Big Brotherja, pridem not in pol cel čas razlagam, kako bi ful imel tatoo like that. Dokler vsem ne nafilam jajca in se nekdo ponudi, da mi zadevico sponzorira. Če je lahko Naske dobil streho, zakaj jaz ne bi amfiteara?

Anyone?

Glede na to, da nam je HE Blanca pokopala župana in doberšen del krojačev občinskega dogajanja, je logična posledica, da pred izrednimi volitvami za župana v dolini šentflorjanski  zopet raste temperatura. In ker nalagajo na ogenj kar pod nekaj kotli, v naših koncih dogaja.

Dogaja na vsaki pasji procesiji, ki je sicer komaj obiskana. Poleg organizatorjev, njihovih sorodnikov in prijateljev, so zdaj prisotni tudi skoraj vsi možni bodoči župani. Kar je lepo, pričakovano in prozorno.

Okuženi so naši nabiralniki. Ker je v malem mestu navada, da žulje, samohvale in priložnostne nevroze spišemo na papir in fotokopiramo, dokler ne izdahne še zadnji fotokopirec oz. njegov upravljalec. Naslednje jutro si lahko dragi  občani in drage občanke privoščijo kavo z aktualnim pamfletom, kjer večji pomembnež pljuva po manjšemu oz. manjši po večjemu. Pred prejšnjimi volitvami smo s takšnimi gverilskimi akcijami rušili pokojnega župana, zdaj tako pripravljamo teren novemu.

Ponovadi se ne spuščam v tematiko  pamfletov. Veliko bolj je moteč sam način bombandiranja volilcev lastnikov poštnih nabiralnikov. Nekako pa vseeno najbolj paše v nabiralnik skupaj s Tuševimi in Mercatorjevimi reklamami.

Medtem v drugem loncu že izbirajo kadre in zavese, ki spadajo k novo tapeciranemu sedalu.

Okrog tretjega lonca se drenja nekaj več lačnih ust, samo odločiti je potrebno, katera imajo najmočnejši ugriz in največjo prostornino želodca.

Okrog šankov in vogalov se veliko šušlja. Lonci, lončarji in ostalo posodje se kopiči, mene je pa vseeno strah kaj bo za kosilo…

Emirja fakin Kusturice.

Sobota zvečer.

Moj dopust je že en teden pase. Ker pa je žena podaljšala za en teden, je bil v soboto njen, nekak, zadnji prosti večer pred nastopom na delo.

Ambient je primerno romantičen. Na mizi polovično izpraznjena steklenica penine. Ura je 00:10, midva pa se brezskrbno predajava še zadnji dopustniški predigri.

TOK-TOK-TOK

?????

Hitro si navlečem spodnjice in pokrijem ženo. Naštimam se v brezskrbnogledamtv pozo in rečem: “Jaaaaa?”

Po parih sekundah molka vstopi tašča in sramežljivo reče: “A ma kjer od vaju Mirotovo (njen mož) številko mobitela?”

WTF???

1. Pa nimaš mi kaj 10 minut po polnoči sploh hodit na “obisk”! OK… Razen, če kdo umre.

2. Naju hodit spraševat za tel. številko SVOJEGA moža?????

Razpoloženje je, seveda, uplahnilo in sva mogla prvo strest še tisto polovico penine, da se je sploh začelo spet kaj dogajat.

Jebemti život…

Težko mi je pri srcu… Zares težko… Odkar sem naredil to, o čem bom sedaj pisal, ne jem, ne spim… Duša mi cvrči, kot prvi ćevap, ki ga po dolgi mrzli zimi in ob prvem dnevu nad 18°C vržeš na razgreto rešetko.

In kaj sem tako groznega naredil? Kaj?! Bom prec povedal… Samo do sape malo pridem, bom takoj nadaljeval.

Zadnjič enkrat, ni dolgo tega, me kliče tamali sinko.

»Tatiiii, a greva vojno?«

»Seveda, sine!«

In jaz premešam in razdelim karte.

Za tiste, ki VOJNE ne poznajo, je to tista igra s kartami, ko vsak od igralcev prejme enak kup kart, ne sme jih pa pogledat. No, lahko se jih pogleda, ne smeš jim pa spreminjat vrstni red. Karte se nato postavi s slikami in številkami obrnjene na mizo. Potlej vsak od igralcev iz svojega kupa obrača po eno karto in kateri ima višjo, večjo, bolj vredno pobere karto tistem ta drugem. Fora igre je, ko oba igralca obrneta karto z isto številko oziroma istega ranga. Takrat je, uganili ste, VOJNA. In pol na tisto vidno karto položiš še eno, ampak tako, da se ne vidi (kao skriti zaklad) in na njo še eno tako, da se vidi. Tisti igralec, ki ima na koncu močnejšo karto, odnese oba kupčka. Igra se, dokler en od igralcev ne pobere vseh kart.

In igrava s tamalim. Malo on pobira, malo jaz. Nekaj še čvekava in obenem gledava nogomet…

Potem padeta dve devetki. VOJNA. Malemu so se učke kar zaiskrile. Obrnem jaz eno pokrito (AS PIK - lahko pogledaš, ne), obrne on eno pokrito. Pogledam naslednjo… sedmica karo. Šit! Izgubil bom asa! Pogledam malega, ki špeja v TV (fuzbal pa to) in nonšalanto vzamem naslednjo karto za sedmico, KRALJA in jo položim na kup. Mali obrne babo in jaz poberem kupček. Sinko me pa še pogleda s tistim nedolžno-naivnim otroškim pogledom in angelskimi kodri in reče: “Saj ni nič hudega, da sem tole zgubil? A ne tati?” Meni pa takoj cmok v grlu.

OGOLJUFAL SEM 4-LETNIKA V KARTAH.

Za ubit.

vir slikce

Eto!

Sedaj mi je malo (ampak samo za pol odtenka) lažje. Se bom pa vseeno še enkrat bičal danes zvečer. Čist tko mal. Za očiščenje…

WTF ? ?

Kratko in jedrnato.

OK, saj se sprašujem še druge, bolj pomembne stvari. Recimo:

- Zakaj vsi tovornjakarji nosijo cokle?

- Če jih že, zakaj so jim najbolj kul tiste ta kosmate?

- Iz čigavega morskega prašička so taiste?

- Zakaj sosedov (pa ne tvoj, sosed) petelin vsako jutro zakikirika Kekčevo pesem? (Resda samo prve štiri note, ampak majke mi)

Dosegel sem svojo intelektualno amplitudo za danes. Vidi se, da prihaja vikend. Ne zmorem višje.

Pa lep vikend vam želi MaMlaz…..