NOVOBLOJENČEK

“Eno za sabo, prosim.” – z mislimi sporočim gospe točajki. V bistvu se samo, kot vsako jutro, postavim na okence bara, ki obratuje na naši železniški postaji, prevzamem “kofitugou” in ga potem lagano, ampak v močnih (zapomnite si intenziteto potega) požirkih, cuclam na vlaku do Brežic.

Gospa točajka ve: kava, en sladkor, hladno mleko, pokrovček in slamica.

A ne da je super, ko si nekje tako redno prisoten, da ti ni treba reči niti “a” in dobiš pred sebe željeno pijačo, časopis, frizuro, …

Tukaj bom malo skrenil s poti in vam podaril en vic.

Se pogovarjata dve dami.
Prva pravi: “Ful sem nesrečna! Moj mož je 100% impotenten”
Pa pravi druga: ” Ti si nesrečna?…Moj mož je 300% impotenten!!!”
“Kako pa je to sploh mogoče?” se začudi prva.
Pa ji druga odvrne: “Prej je bil 100% impotenten, potem pa je sinoči padel
po stopnicah, si pregriznil jezik in zlomil še sredinski prst na roki!”

No, pa pojdimo nazaj.

Na današnji “kofitugou”. Prevzamem težko pričakovano kavico in naredim požirek (tukaj se spet spomnimo intenzitete vlečenja).

V p…. mater! Da ti p…. mater’na! Da ti j… pas m…. ! (trdoerotična zgodbica o mamici in kužku) Na enkrat sem imel polna usta kavnega kropa. Takoj za tem (posledično) polno ustno votlino mehurjev (OK, malo pretiravam, ampak peklo je res k’ hudič). Gospa točajka je bila namreč prepričana, da bom danes, iz neznanega vzroka, pil kavico z vročim mlekom.

Pas ti …. ! (zopet trdoerotična zgodbica o mamici in kužku)

Upam samo, da bo ostalo na 1 od 3 in da si ne bom do večera obe roki priprl z vrati ali pa odsekal s kosilnico, ker se mi potem zna zgoditi, da si bom s straniščno desko preščipnil tamalega (a ne, da se ne da scat stoje brez rok, brez da pri tem ne pošpricaš ves sekret?) in potem-takem danes ne bo nič. To bi pa na današnji dan bilo sila neugodno. Zakaj ravno danes? Ker je današnj dan spešl.

Danes z ženo praznujeva 7 let medsebojnega trpljenja. Vem, da časovno ni slišati veliko. Zdi se mi pa, da sva v tem času že dala marsikaj čez.

Torej, vse najboljše za obletnico, draga. Voli te tvoj mož. (ljubim te bi bilo sicer bolj pravilno, ampak je to ena taka slovenska besedna zveza, ki meni ne pomeni nič).

Ne skrbi. Do večera si nadenem oklep.

Danes sem malo čekiral blogos in gledam nove objave ter tiste, ki jih agregat vrže na isto stran. Vidim objavo “Proti reviziji zgodovine na Facebooku“. Ne bodi len, grem malo pogledat za kaj gre. Ok, pač neka iniciativa proti imenovanju ulice po Titeju. Nič novega. Kar me pa je zmotilo, je bilo tole:
“Še manj pa potrebujemo revizionistične politike, ki hujskajo manj razgledane in manj izobražene meščane v malikovanje totalitarne preteklosti in s tem uničujejo miroljubno sožitje med nami v času, ko bi se morali skupaj spopasti z gospodarsko krizo.”

Pater, hvala za razsvetlitev. Vedel sem, da je nekaj narobe z mano, ampak nisem znal pokazati s prstom na to stvar. Zahvaljujoč tebi vsaj vem, da sem manj razgledan in manj izobražen.

Mislim, tako butastega in hujskaškega stavka že dolgo ne. In ti naj bi bil neki reprezentančni bloger, katerega je treba celo na nacionalki promovirat.

Če ne bi bilo Tita in partizanov bi ti lepo po nemško pridigal.

Včeraj sem malo vrgel oko na Studio City. Drugače ga ne maram, ker mi “blitz” Marcel čisto preveč hitro govori, da se mi ga niti ne da dohajat. V enem od segmentov oddaje sta bila goščena Semolič in Svetlik (minister za delo, družino in ostala sranja). Poslušam Semoliča, kako razlaga nekaj o tem, da zakonodaja dejansko ne regulira, kaj naj podjetja storijo s tisto subvencijo. Obvezati se morajo samo, da ne bodo odpuščala. OK.

Sam tudi delam v enem takih podjetij, ki jih je recesija že močno pobožala. To pomeni, da smo na cesto vrgli vse delavce za določen čas, skrajšali smo delavnik na 36 ur tedensko (čeprav cel čas delamo po vsaj 40 ur) in za to posledično dobimo 10% nižje plačilo. Mah, ok. Vse je to v redu, če zadevo gledamo iz solidarnostnega vidika. Češ, da ne bo še kdo drug izmed nas letel na cesto.

Sam sem solidarna dušca, tako da mi ni bilo težko odstopit teh 10%. Da bomo le vsi obdržali službe.

Potem sem, ko sem tako kot vsi, pozdravljal pomoč iz strani države v obliki subvencije doživel šok. Dragi moji…

Pred našimi očmi se odvija največja teorija zarote na slovenskih tleh od Krambergerja dalje. Kaj sem ugotovil?

Ugotovil sem, ne boste verjeli, da ista podjetja, ki od države dobijo omenjeno subvencijo, vračajo to isto subvencijo državi nazaj. Kako? Z vinjetami, dragi moji. Z vi-nje-ta-mi!

Postopek gre takole. Podjetje ima službeno vozilo. Ok, v našem primeru več njih. To vozilo se seveda vozi tudi po avtobanu in za to, logično, potrebuje vinjeto. Tukaj pa nastopi »Kansas city shuffle«. Na službeno vozilo se nalepita dve polletni vinjeti. Rekli boste: »ok, ampak tako jim vrnejo samo 20€, koliko je razlika med ceno dveh polletnih in eno letno vinjeto.« To je že res, ampak ne, če kupiš dve polletni vinjeti za ISTO časovno obdobje. Po analogiji pridemo do zaljučka, da ne da država subvencionira podjetja. Podjetja denar vrnejo po drugem kanalu in, kaj hujšega, še dodatno podpirajo državo!

Da ne boste rekli, da govorim bedarije, prilagam dokazno gradivo. Na spodnji fotki je tudi dokaz, da je fotka avtorsko delo, ker takšne kombinacije med naraščajočim čelom, odpadajočimi lasmi in kotom špic-frizurce nima nihče drug, kot MaMlaz osebno.

Bodite pozorni na datume veljavnosti in serijske številke.

P.S.

Dragi moji… Če ste pohiteli klicat medije in pisat članke o tem… Počakajte malo.

Resnica je, da zarote sploh ni. V bistvu je nekdo resnično in enostavno butast.

…mi je vzbujala na faksu precej močno strahospoštovanje z rahlimi primesmi usmiljenja. Ker so tako stari, tako prekleto blizu smrti in z vsakim dnem, z vsako uro in z vsakim trenutkom neizbežno polzijo proti večnemu KONCU.

Služba ni čudežno odnesla te plati mojega poklica, zatorej… ogromno delam s starejšimi. Zlezlo mi je pod kožo to življenjsko obdobje in vzjubila sem njegove posebnosti.

Danes pa med terapijo meljeva in drobiva s simpatično starejšo gospo, ko med neustavljivim hihitanjem izjeclja:

“Midva z možem greva dvakrat letno v toplice. S sabo vzameva še njegovo starejšo sestro in njenega moža. In potem divjamo po toboganih!!!”

Eee, dragi moji, da mi skleroza ne bo požrla tega prizora, sem tole zapisala !

O otrocih načeloma ne pišem veliko, …ker bi lahko pisala in pisala in pisala in pisala in …pisala!

Včasih pa ponosno pokam po šivih in mi je malo mar kritik na račun materinske sentimentalnosti, “perutničkanja” in podobnih “pretirano” čustvenih dejanj, ki kot savske hidroelektrarne štrlijo iz svojega okolja. Tako je bil včeraj presneto poseben večer.

Piki Veliki je ob rojstvu dobil v dar čisto svojo pravljico, ki jo vsake toliko obudimo, zdaj pa jo beremo že par večerov zapored, tako da jo znam tudi od zadaj naprej. Glavni junak pravljice je, seveda, Piki Veliki!

Takoj po pravljici je kot kafra izginil v spalnico in se prav tako hitro vrnil.

In večer je mirno tekel dalje do klica Pikija Malega, ki je potreboval še malček pozornosti pred spanjem. Malček cartanja in klepeta. Nakar mi ovije roke okrog vratu, se zalepi name in zašepeta na uho:

“Mami, ti si tako lepa!”

S približno takim izrazom sem priplavala iz otroške sobe. (MOJ SIN!!!)

Nedolgo zatem sem v poltemi iskala pot do postelje, ko sem pod glavo začutila majhno okroglo škatlo polno sladkarij. Na listu je bilo z nerodno otroško pisavo zapisano :

“OD PIKIJA VELIKEGA”.

S približno takim izrazom in sladkimi usti se lepše spi. (MOJ SIN!!!)      In ne, nisem umila zob !