NOVOBLOJENČEK

Plan A)

Dragi Božiček, Dedek Mraz, Miklavž, Dedo Kijamet, Sveti Nikola in ostali darilonosci. Tole si želim. V bližnji prihodnosti. Če lahko, tudi prej. Pa me ne zanima, tudi če ga ima še 6,000 ljudi. Hoooočeeeem!!!!

Plan B)

Prijavim se na Big Brotherja, pridem not in pol cel čas razlagam, kako bi ful imel tatoo like that. Dokler vsem ne nafilam jajca in se nekdo ponudi, da mi zadevico sponzorira. Če je lahko Naske dobil streho, zakaj jaz ne bi amfiteara?

Anyone?

…se bo jutro pričelo skoraj tako, kot se prične pri mojih 165cm - s skodelico črne kave. Le, da si jo zdaj postrežem s kupom obveznosti prihajajočega dne, ko bom velika pa mi jo bo MaMlaz jo bom popila na veliki terasi čisto majhne hiške nekje ob morju. Pravzaprav ne kar tako nekje, ampak na čisto določenem mestu, kamor se zadnje čase vse pogosteje vračamo.

Pustila bom požirek ali dva, da me bosta čakala, ko se vrnem z jutranjega kopanja. Na pomolu bom postala, da MaMlaz priveže star čoln in iztovori ribe iz tržnice, nakar se bom zavihtela na invalidski voziček kolo in v trgovino, ki se bo tudi takrat še imenovala Miracolo, mimogrede skočila po svež kruh, pivo, cigarete. WC papir in gin, ker je edina pijača, ki se je ne zavoha.

Že na cesti bo moj slušni aparat bom prisluhnila strganju noža po luskah, v vrtu bom izkopala zgodnji krompir in ukradla najbolj zoprni sosedi nabrala svoj paradižnik.

Kosilu bo sledila siesta ob litru skritega gina kozarcu črnega vina in obvezni črni kroniki reviji z notranjo opremo. Popoldne se bom sprehodila po vrtu, preštela plodove limon na vseh treh grmih ob južni steni in se z MaMlazom odpravila po šparglje v bližnjo šumo, kjer se bo neprestano šprical z Autanom, iskal morebitne klope in lovil kače po grmovju, dokler me ne bo minilo veselje, da pogostiva prijatelje, ki bodo prišli zvečer na partijo kart in preglasnega čveka.

Zadovoljna se bova razlezla po postelji in daj bog, da je zjutraj na tržnici kupil tudi Viagro sladko zaspala.

V bistvu nisem zelo daleč od svojih sanj… Jaz imam že kolo, MaMlaz pa ribiško palico .

WTF ? ?

Kratko in jedrnato.

OK, saj se sprašujem še druge, bolj pomembne stvari. Recimo:

- Zakaj vsi tovornjakarji nosijo cokle?

- Če jih že, zakaj so jim najbolj kul tiste ta kosmate?

- Iz čigavega morskega prašička so taiste?

- Zakaj sosedov (pa ne tvoj, sosed) petelin vsako jutro zakikirika Kekčevo pesem? (Resda samo prve štiri note, ampak majke mi)

Dosegel sem svojo intelektualno amplitudo za danes. Vidi se, da prihaja vikend. Ne zmorem višje.

Pa lep vikend vam želi MaMlaz…..

Hrčkarjenje oziroma kramarjenje je, kljub temu, da se strašansko nobel sliši, en zelo zoprna zadeva, saj človeka pri progresivnem stadiju te bolezni, pesti huda prostorska stiska.

Že drugič v dveh tednih odpravljam posledice hrčkarjenja. In povem vam, dragi moji, da to sploh ni zabavno. Še posebej ne, če je glavni hrček še živ.

Moj deda Milovan (Miki, po domače) se je s tem “zanimivim” konjičkom začel ukvarjati nekaj deset let nazaj in se je v tem času nabralo krame za popizd.. Zarjaveli vijaki, 17 kolutov pocinkane žice v SKUPNI dolžini 15 metrov, metrski konci plastičnih cevi za vodo, stara (seveda) neuporabna kolesa brez gum, preperele deske, stoli brez sedal, gnili kavči, 30 let stari štedilniki, ki so (seveda) še dobri, neuporabni svedri, zviti in zarjaveli žeblji… Vsega je, kar češ. In nič od tega ni vredno pol piz.. mrzle vode.

Saj niti ne gledam materialno vrednost teh stvari in ja, vem da se človek na določene stvari naveže. Ampak… Krama je bila, krama je in krama bo. Nikoli nič drugega, kot krama.

No… Te dni Mikiju prestavljamo njegovo leseno bivališče iz ene betonske plošče na drugo. Jebiga, silom prilike je treba leseno hišico prestavit. Ni panike… Razen, da bi jo bilo ziher enostavneje zažgat. Kar bi rad povedal je, da je v tej njegovi hišici je nekaj “novodobnih” predalnikov (ki so, mimogrede, tudi samo še za na ogenj) in vsak od teh predalnikov ima predale polne, pravilno ugibate, krame. Razna tesnila, izvijački, ventilčki - vsi drugačni, vsi enako neuporabni, sponke, kabelčki, ni da ni…

Kljub protestiranju starega hrčka bolezen simptomatično zdravimo. Simptomov je sicer za dva kontejnerja, ampak se ne damo. Je pa, ugotavljam, nalezljivo.

Moj “fotr” je ob pogledu na dva zarjavela ventila in kos kabla rekel: “Glej, to bi se pa še dalo kdaj ponucat.”

Here we go again…

Drugače nisem nek tip človeka, ki bi se razburjal ob dogajanjih v javnem sektorju, zdravstvu, notranji politiki in podobno, ampak…

S kako kurčevo pravico nekdo, ki ne proizvaja nič drugega, kot kup odvisnikov o tabletah in napihuje lastno pomembnost ima obraz zahtevati 30% zvišanje plač. Naj mi, prosim, nekdo razloži od kod jim ta pravica. Na podlagi česa? Saj smo vsi obremenjeni s službo. Časovno, psihično in fizično. Ali se meni (dejansko) kolesa narobe vrtijo in resnično ne opazim, da so dejansko oni ta revni.

Javno upravo ne bi niti omenjal…

Ne vem! Ne štekam tega egoizma. Kot, da se ne zavedajo, kaj to lahko prinese za sabo! Verižna reakcija je en veliki kurac nič v primerjavi s tem kar bi se moralo zgodit pa se, žal, (zopet) ne bo. Mah… Ne bom več bentil… Grem si raje pivo spit

Predsedniki uprav pa svojim delavcem ne morejo izplačati 10% povišico, ker bi to povzročilo inflacijo, češ niso zadosti produktivni. Jaz od našega (upravnega odbora) tega stališča tudi nikoli nisem začutil. In mi je jebeni feeling, da sem konj, ki tečem za korenčkom, navezanim na palico.

Zakay pay it forward?

Poizkusit to poslat dalje Mogoče se prime. V bistvu se sprašujem, kako to da že ni?

Upam, da ni pretenciozno… Ideja pač.

Po pravici - pišem tale post že eno uro in pol, tako da me jeza že malo mineva… prej sem še študiral, da bi napisal da bi jih jaz na cesto poslal in zaposlil raznorazne Evropejce.

Stanje duha pa še vedno…