Avg 19 2008
A ni zanimivo, da vlada tako hitro in zlahka daje denar po nedavnih neurjih?
Mogoče zato, ker so tudi oni delno odgovorni?
Kje so zdaj Julia, Denzel in Mel, da razvozlajo tole globalno uganko?
Je pa svinjarija tole. Ni kaj.
Več o chemtrailih tukaj.
Jul 21 2008
sem prišel po ženo v službo. Vstopi v avto in me gleda. “Kaj pa je s tabo?” - me vpraša, ko me vidi vsega objokanega za volanom.
“Mah… nič. Muziko poslušam. Šmrc.”
“A res? Kakšno pa?”
A mi je bilo tako hudo, da ji do doma sploh nisem mogel razložit. Za vsakič, ko sem začel se mi je ustavil cmok v grlu. Če bi mi nekdo 5 let nazaj rekel, da bom postal taka plačipička, bi taistega po pički. Danes pa… Ne morem si pomagat. Preveč spominov vzbudijo taki komadi.
Verjamem, da vas pogreb Franje Tuđmana res ne zanima. Mene tudi ne. Je pa pesem toliko lepa, da je ne morem nehat poslušat.
Tukaj je pa še ta drug komad.
Uf. Mi je že hudo.
CD pa je že, upam da, na poti iz BOF-a v Sevnico.
P.S.
Iščem kandidate za moško klapo. Pa brez zajebancije.
Jun 13 2008
Težko mi je pri srcu… Zares težko… Odkar sem naredil to, o čem bom sedaj pisal, ne jem, ne spim… Duša mi cvrči, kot prvi ćevap, ki ga po dolgi mrzli zimi in ob prvem dnevu nad 18°C vržeš na razgreto rešetko.
In kaj sem tako groznega naredil? Kaj?! Bom prec povedal… Samo do sape malo pridem, bom takoj nadaljeval.
Zadnjič enkrat, ni dolgo tega, me kliče tamali sinko.
»Tatiiii, a greva vojno?«
»Seveda, sine!«
In jaz premešam in razdelim karte.
Za tiste, ki VOJNE ne poznajo, je to tista igra s kartami, ko vsak od igralcev prejme enak kup kart, ne sme jih pa pogledat. No, lahko se jih pogleda, ne smeš jim pa spreminjat vrstni red. Karte se nato postavi s slikami in številkami obrnjene na mizo. Potlej vsak od igralcev iz svojega kupa obrača po eno karto in kateri ima višjo, večjo, bolj vredno pobere karto tistem ta drugem. Fora igre je, ko oba igralca obrneta karto z isto številko oziroma istega ranga. Takrat je, uganili ste, VOJNA. In pol na tisto vidno karto položiš še eno, ampak tako, da se ne vidi (kao skriti zaklad) in na njo še eno tako, da se vidi. Tisti igralec, ki ima na koncu močnejšo karto, odnese oba kupčka. Igra se, dokler en od igralcev ne pobere vseh kart.
In igrava s tamalim. Malo on pobira, malo jaz. Nekaj še čvekava in obenem gledava nogomet…
Potem padeta dve devetki. VOJNA. Malemu so se učke kar zaiskrile. Obrnem jaz eno pokrito (AS PIK - lahko pogledaš, ne), obrne on eno pokrito. Pogledam naslednjo… sedmica karo. Šit! Izgubil bom asa! Pogledam malega, ki špeja v TV (fuzbal pa to) in nonšalanto vzamem naslednjo karto za sedmico, KRALJA in jo položim na kup. Mali obrne babo in jaz poberem kupček. Sinko me pa še pogleda s tistim nedolžno-naivnim otroškim pogledom in angelskimi kodri in reče: “Saj ni nič hudega, da sem tole zgubil? A ne tati?” Meni pa takoj cmok v grlu.
Za ubit.
Eto!
Sedaj mi je malo (ampak samo za pol odtenka) lažje. Se bom pa vseeno še enkrat bičal danes zvečer. Čist tko mal. Za očiščenje…
Maj 21 2008
Svoje čase je Sosed obelodanil neka svoja avtorska “dela”. Kobrowsky to tudi počne že nekaj časa.
Glasba od nekdaj odpira prenekatera vrata. Če pa še sam “obvladaš” rahločutno prebiranje strun ali tipk in to na način, da iz inštrumenta izvabiš vsaj nekaj podobnega zvoku… No, pol si pa itak CAR.
Po ugotovitvi, da ti to dvigne rejting, (sploh pri babah - he he) sem se odločil, da sam naredim isto.
Pred vami je, dragi moji, moj prvenec, ki sva ga z Matejem davnega leta ‘94 posnela v njegovi sobi. Na slušalke!!! 
Dame in gospodje - DIREKT PRFEKT (R’n'R instrumental do jaja)
Za poslušanje potrebuješ Flash Player.
Punce, konec vrste je na obvoznici…
P.S.
Po nekajkratnem poslušanju totgale štiklca sem se odločil, da ga preimenujem v KAZNA ZA UŠI ter ugotovil še dve zelo pomembni stvari.
1. Dobro, da se ne preživljam s glasbo
2. Dobro, da sem že poročen
l.p.
Maj 20 2008
Zadnjih nekaj dni se mi po glavi sprehajajo čudne misli. Ko rečem sprehajajo, to tudi lahko pomeni da: tečejo, prevračajo kozolce, mečejo kladiva, kopja in krogle, spuščajo zmaje… Praznega prostora je namreč na pretek. 
V glavnem, kaj mi drobacka (tako imenujemo početje, ko kura s svojimi umazanimi krempeljci rašplja po lastnem dreku v večnem iskanju za črvički in ličinkami) po glavi je – Kaj vidimo, kaj čutimo in kam gremo, ko umremo mi in kaj kdo drug?
OK, kam gredo komunisti po smrti, nam je že Fish razložil. 
Zakaj se to sprašujem? Niti ni nekega posebnega razloga, razen tega, da mi je žena zadnjič razlagala, da je imela stranko, ki je že bila na drugi strani tunela in je prišla nazaj…
In? Kaj pravi? Kako je bilo?
Jooj… Tako lepo, da sploh bi ne prišel nazaj. Toplooo, ptički pojooo, narava je čudovita, vsi so takooo lepi, prijazni… Sama milina.
STOP! Tukaj se pa pri meni prižge rdeča luč.
Čudno mi je, namreč to, da je človek na drugi strani videl iste stvari, kot v tuzemstvu. Razlika je edino ta, da je tam vse v superlativih…
Hmmmmmm…
Kako to? A smo res vsi, ki smo kjerkoli in kdajkoli obstajali, obstajamo in bomo obstajali enaki?
Če je odgovor DA, potem štekam, da je naš upgrade na višji nivo podoben tukajšnjemu. S to razliko, da je za nivo boljši. (Kot fakin’ Travian 
Ko prideš do 10 stopnje si STVARNIK osebno )
Če nismo, in je v prestopu na drugo stran res tisti »oh in sploh in vsi zvezde postanemo«, zakaj potem vidimo drevesa, ljudi, živali… Stvari, ki jih poznamo. Kaj? A da se zato tam počutimo bolj domače in se lažje aklimatiziramo?
Kaj pa pol? Ravno se aklimatiziraš na vse lepo in fajn, pol te pa sprdijo nekam v energijsko brezobličje, kjer je itak vse ti in ti si vse.
Verjamem, da nismo iz nič postali in da v nič ne gremo. Torej, energija se ves čas pretaka. V tem primeru pač iz enega fizičnega telesa v drugo in potem v tretje… Brez meja.
Verjamem tudi, da nismo sami v vesolju in da je nekje drugje nekdo drugačen, ki ne zgleda ravno tako kot mi, ker ga je nekdo (recimo taistem STVARNIK) ustvaril po nekih drugih merilih. Kaj, za vraga, pa oni vidijo ko umrejo? Tudi ptičke pa ovčke pa lepe ljudi…
I don’t think so!
No, zaradi tega se mi vse te pravljice okoli tunelov, luči in lepih ljudi in prečudovite narave zdijo eno samo prenapihnjeno katolicistično sranje.
P.S.
Eeeee, ko bi mi enkrat samkrat uspelo napisat zadevo tako dobro, kot zveni v moji glavi. Next time, mogoče…
