Ni se za prihodnost bati, kužki bodo mogli srati!

Jaz: Dober dan!

Trgovka: Dober dan! S čim lahko postrežem?

Jaz: En hlebec polnozrnatega, prosim.

Trgovka: Izvolijo…

Jaz: Hvala. Koliko dam?

Trgovka: 40 dekagramskih bobkov.

Jaz: ?

Ja, dragi moji. Tako bo. V tajvanskem mestecu se je že začelo. 2,5€ za kilo pasjega kakanja.

Samo vprašanje časa je, ko bodo tudi pri nas klošarji nehali fehtariti za drobiž in bodo za vami, ko boste nič hudega sluteči sprehajali svojega štirinožnega prijatelja, hodili z plastičnimi rokavicami (ali celo brez njih :roll: ) in čakali kdaj bo kuža opravil potrebo. Izraz na njihovem obrazu bo ostal namontiran za vprašanja in izjave tipa – Gospod, a mate kej drobiža? Sem izgubil denarnico pa na vlak moram, nimam za bencin, parkirišče vam šparam itn … Mimika bo vedno ista, stavki se bodo pa spreminili. Novi punch line bo – A je Vaš spoštljivi kuža že? Gospod, a lahko jaz tole poberem. Gospod, evo lahko kar tukaj v rokavico …

Ta pridni bodo moral delat največ 4 ure in ne da bo samo za karto, špricer, pivo, šut. Še za kruh bo ostalo. Mogoče celo za najemnino. Ekstra pridnim celo za lizing za avto.

TO JE PRILIKA ZA BIZNIS, NE BUDI TELE

YouTube slika preogleda

Ne bodi len, sem takoj izdelal poslovni načrt.

1. faza: Za začetek ugrabljam potepuške pse in jih skrivam v staro šterno, dokler ne pojerbam kakšen ranč in postavim poslopja s kletkami. Da bo živina sama skrbela za reprodukcijo, je itak jasno. Pobegnit pa tudi nimajo kam.

2. faza: Poslopje bo dimenzionirano na 1000 glav živine, tako da jih lahko komot noter natlačim cirka 5000. Mrežna konstrukcija kletk bo omogočala neovirano odvajanje blaga po tekočem traku direktno na prikolico. Hranil jih bom s kostno moko in odvajalom, da bo pridelka čim več.

3. faza: Ko bo kapitala zadosti, bom postal zajeban kapitalist. Morda že tudi prej. Podkupil bom vse občinske uradnike (s pridelkom, seveda) in pokupil čisto vse zelenice v mestu. Če bo treba kakšen gozdiček posekat, ali hišico nebogljene socialno ogrožene družinice podret, nič ne de. Slednjim lahko ponudim začasno prebivališče v šterni iz prve faze, ki sem jo v spomin svojem poslovnem podvigu preuredil v muzej posvečen meni osebno. Stanarino lahko oddelajo z delom na farmi in zunaj.

Na zelenicah bom posijal specijalno travico, da bo vabila še druge kosmatince in bom lahko pridelek (no, ne jaz, ampak podnajemniki iz šterne) pobiral še tam.

4. faza: Farmo dam v izposojo za snemanje resničnostnega šova.

5. faza: Naveličam se vsega skupaj, kužke prodam tajski restavraciji, kjer bodo za njih prav lepo poskrbeli, jaz pa se z družino odselim na Kubo ali Jamajko in uživam do konca svojih dni.

To je to. Grem brž na lov, da me kdo ne prehiti. S sloganom: Ni se za prihodnost bati, kužki bodo mogli srati. V svetlejšo prihodnost.


  • Share/Bookmark
 

3 komentarjev na “Ni se za prihodnost bati, kužki bodo mogli srati!”

  1. Špelca pravi:

    teb se pa dogaja, a ne ? :lol:

  2. irena pravi:

    :D

  3. tejkla tejkla pravi:

    ubistvu si zadevo že čist razvil.sam še realizacija :)
    bom pršparala kakšen bobek :D

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !