Dilema

Pol leta nazaj mi je umrla mati. Pogrešam jo zelo. Itak. Vendar je tukaj še nekdo, ki jo pogreša še bolj. Nekdo, ki je takrat izgubil življenskega sopotnika. Partnerja in najbližjega prijatelja v zadnjih 35-ih letih. Nekdo, ki je zadnjih pol leta vidi samo na fotografiji na polici. (Pa še resna je na njej.) Nekdo, ki pogreša njen glas in njen smeh. Oče.

Dilema:

Ali naj očetu predvajam najin poročni dvd na katerem je obilo obojega? Ali mu bom s tem naredil več škode kot koristi? Ali je prezgodaj?

Vem, da ne bi rad bil zraven, ko ga bo prvič gledal.

  • Share/Bookmark
 

8 komentarjev na “Dilema”

  1. tinkerbell tinkerbell pravi:

    mislm,da ni prezgodi.
    in da bo vesel,ko bo vidu njo srecno,tako,kukr jo je najbrz mel najraj.
    zivljenje mora it naprej in dlje,ko se izogibamo spominom,slabse je.poglejta si dvd skupi,objem ga,po potrebi se zjokita skupi..
    verjem,da bo obema lazje,ko bosta enkrat prestopila to mejo.
    srecno.
    in sozalje ob izgubi.

  2. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Sam sem leta 2006 nenadoma izgubil očeta in sem se spraševal popolnoma iste reči kot ti.
    Ko sem gledal naše družinske posnetke, mi je bilo še bolj hudo pri srcu, saj nekoč lepih spominov nisem videl kot lepe spomine, marveč kot žalostn na izgubo osebe, ki sem jo imel najraje na svetu.

  3. Marija Marija pravi:

    uff.. sožalje. :-/

    glede dileme: če je nekdo z neko osebo tako dolgo in je tako navezan, najbrž še nekaj mesecev čakanja ne bo ublažilo tiste globoke bolečine…

    jst bi mu predvajala dvd, men se zdi dobr, da je človek v stiku s svojimi čustvi, tudi če sta jim primešana razočaranje in strah.

    ampak to je seveda samo moje teoretiziranje, bistveno je, da je tvoj namen dober in tvoja empatija močna. kakorkoli se boste že odločil, velik poguma in medsebojne ljubezni. :-)

  4. taka pravi:

    kaj pa, če bi ga kar vprašal??

    In drugo vprašanje: kdo pa bo zraven, če to ne boš ti?? Običajno čustva delimo, pa naj bo to žalost ali veselje, ljubezen …
    ne vem, no, naredi po svoje.

  5. MaMlaz MaMlaz pravi:

    Tinker… recimo, da se strinjam s tabo do “poglejta si skupi …” pol se pa nekak nisem našel. Hvala za sožalje.

    IG… jaz ne morem reči, da sem bil žalosten ko sem si zadevo pogledal. Poročni dvd je lep spomin. Sicer pa ne gre za mene.
    Jaz mame nisem nazadnje videl mrtve ležati na kopalniških tleh. Nazadnje sem jo videl živo in nasmejano. In še vedno se jo takšno spominjam. Za fotra je drugače. Njega ves čas preganja ta zadnja slika.

    Marija… jaz mu ga nebi predvajal.. Dal mu ga bom (nekoč) pa naj naredi, kar hoče. Da se bom pa rinil zraven gledat? Niti ne. Moj foter je poseben tič (nič negativnega) ko se teh stvari tiče in mislim, da mora to predelat sam. Seveda bom na stand by-u. hvala (ampak smo se videli vmes)

    Taka… saj ga bom. Odgovor na drugo: lahko greš ti. ;)

  6. (Š)pelca pravi:

    Zdravo, najprej .. sožalje ob izgubi …

    zdaj pa, jaz nisem v tvojih čevljih, da bi se lahko odločala tako kot ti, niti v čevljih tvojega očeta, a …

    jaz bi mu ponudila skupen ogled dvdd-ja, prav zaradi tega, ker je mama tam drugačna, kot pa jo je videl nazadnje … da ne bo več imel te slike v mislih.

    Oglejta si dvd, pa se spomnita na lepe stvari, povezane z njo.

    Aha, se bojiš biti takrat z njim? Hm, mogoče bi šlo tudi z nekim uvodnim govorom, v katerem bi povedal, da je tudi mama na dvd-ju in da bi … no, vse tisto, kar si že zapisal, mu povej …

  7. nevenka nevenka pravi:

    Mislim, da je prezgodaj. Oče bo sam segel po stvareh, ki ga bodo spominjale še bolj, ko bo ob sliki izživel največjo bol. Vsaj leto dni mu daj.

  8. buba švabe buba švabe pravi:

    Uf, kriza. Mislim, da tukaj ni nekega rpavega odgovora. V vsakem primeru pa, če karkoli lahko kaj pomaga, je to čas. Ne pol leta, ampak leto, dve…

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !