NOVOBLOJENČEK

Moški, ne? Kajti tako mora bit in edino tako je prav.

Tako! Da smo si enkrat na jasnem!

Tako je bilo uni dan…

Ves dan je nekaj nergala in jamrala. Pa to mi ne paše, pa tisto. Pa kdaj boš police prišraufal, pa kdaj bomo okna zamenjali. Pol se usede na kavč. In malo posedi. Pa se malo uleže. (Kasneje sem ugotovil, da to počne samo zato, ker se iz tega položaja da boljše oprezati za različnimi nečistočami ala prah, pajčevina in ostalo.) Pa še naprej jamra. Nekaj ji ne paše, pa da ga j…š.

Meni se je pa nabiralo in nabiralo. Nisem namreč eden tistih, ki se sproti olajšujejo. Pritisk se počasi nabira, pol začnem piskat in na koncu eksplodiram. Ekonom lonc varijanta.

No, takrat sem se odločil, da ji bom pokazal vse radosti tega, kako je, ko dedc sezuje copate in zaviha rokave, na roke da gumijaste rokavice in obuje »bulerje«.

Pride tako. Kaj čem?

Ženo sem odpeljal v en prostor, ki ga pravi moški imenujemo mučilnica in uporabljamo za »kaznovanje« naših žena. Niti ne vem, kaj vse jim tam delajo. Nisem nikoli imel želje počakat in pogledat kako se izvaja tisto »ščipanje«, »sekanje«, »puljenje«. To je ena klet, kjer je samo en stol. V kleti vedno igra glasba. Po moje tam igra radio samo zato, da zaduši krike. Pustil sem jo na tistem stolu in jo prepustil strokovnjaku. Jaz sem se pa smehljajoč odpravil proti domu.

Boš ti že videla svojega boga.

Doma sem si na sekretu prižgal čik in odprl pločevinko priljubljene pijače. Nekajkrat sem srebnil in se počasi, ampak z užitkom spravil k pravem (moškem) opravilu. Računal sem, da imam okrog 2 uri časa. V tem času se bom že naužil.

Prižgal sem si pravo moško glasbo (če se ne motim je bila eva černe. A jebi ga, ko ni bilo murkota na sporedu).

Moja zelena zver je čakala v garderobi. Kako je glasen ko ga vtakneš v elektriko in pritisneš na tisti oranžni gumbek. Stvari kar izginjajo, ko ga prižgem. Glasnost THE mašine je bila razlog, da sem radio dal še bolj na glas. (Ožeži eva!)

Potem sem neko sranje polil na krpo in z njim potegnil po vseh vodoravnih ploskvah pohištva. He he. Boš ti že videla. Vse njene razmetane cotke sem »odložil« v neke lesene škatle.

Ko je po dveh urah nekako prišla nazaj, ni več jamrala. Bila je vsa rdeča v obraz in povsod so se ji poznali znaki mučenja.

No, zdaj sem ti pokazal, kdo je pravi dedc v hiši. Če boš še drugič težila, te bom nagnal še k enem drugem tipu, ki je pravi maher s škarjami in britvicami in krtačami. Za nameček ti bom pa še vso tisto perilo, ki čaka v posodi speglal s tisto kovinsko stvarjo, ki se ji ne spomnim imena trenutno. Je pa vroča kot hudič.

Tolk, da veš.

Ne se zajebavat z mano.

Piki Veliki danes že kakšni dve uri užaljeno dremucka v svoji postelji, z velikim pisanim zemljevidom na steni za sabo. Njegov mlajši brat si je zavoljo jutranjega bruhanja priboril nočitev pri naši Oli. Najboljši varuški tega sveta. Čisto njuni, tako kot sta naša smrkača čisto njena. Midva odpadeva brez žrtev. Popolnoma odvečna krama sva najinim mulcem, ko se pojavi…ONA!

Pri NJEJ se hodi v petkah in hihita ob zvokih centralne napeljave, ki jih pošilja nejevoljna soseda iz spodnjega nadstropja.

Pri NJEJ se pečejo kolači in naokrog leti moka.

Pri NJEJ stojijo slike postrani in se zaspi pozno. Hja, ONA niti ne pospravlja pretirano, ko iz gozda kličejo gobe ali je v dvorani pustno rajanje. Najmanj pa takrat, ko gresta NJENI šemi prismodovat. Takrat, ko zadnji lovimo po dvorani veeeeliiiiikeeee balone, je ONA zraven in najvišje skače.

Botra marsikateri oslariji in neštetim umazanim hlačam.

In prav je tako. Starši treniramo strogoću, betoniramo meje in nergamo. Ko nastopi naša Oli, imamo starši dopust in otroci žur. In tudi to je še kako prav.

Dobro kaže zadnje čase. S tem, ko to rečem, mislim generalno na vse segmente življenja. Mojega, se razume. Sem pa najbolj »ponosen« ne enega od teh segmentov, ki nikoli ne »omane« in ki vztrajno in suvereno raste. Ne glede na to ali je mrzlo ali toplo, recesija ali blaginja, črno ali belo … raste. Tudi od tistega trenutka, ko sem tej neželeni rasti rekel stop, češ da tako naprej več ne gre, še vedno raste. Slaba stran te rasti je ta, da za razliko od finančnih naložb, višja je donosnost, manj imam. Ob takšni rasti je treba namreč redno vlagati v garderobo, občasno tudi v pohištvo ter, seveda, v hladilnik. Kajti tam je pravi izvor. Rasti, da ne bo pomote.

Niste se zmotili. Tukaj je govora o odvečnih kilah. Tista enormna (za moje pojme) rast je seveda samo na displayu tehtnice.

Kaj naj rečem? Ko enkrat tehtnica pokaže krepko čez 100kg, je čas za ukrepanje. In tako se ja naš odločil, da bo hujšal.

Zlobni jeziki bodo rekli: “Več migaj!” in “Manj žri!” in to je točno tisto, kar trenutno počnem. Sem pa, preden sem se odpravil na to nehvaležno (posebej nehvaležno je, ko se med hujšanjem odpraviš po tedenski špeceraj v trgovino) pot, malo pa netu pozanimal na kakšen način bi željeni cilj najlažje dosegel.

Kaj naj rečem? Možnosti je veliko. Časa pa malo.

Sem pa v 6-ih dneh zjebal donos dveh let. Tudi to je nekaj.

Moj cilj.Before           After

“Your account has been deactivated.”

Hvala in nasvidenje. Čeprav sem se v zadnjih nekaj mesecih večkrat zahvaljeval olmajti spletu in še bolj olmajti (Ali je sploh mogoče, da je ena stvar bolj olmajti kot druga ali je olmajti največji in najmočnejši pridevnik? I wonder.) Facebooku. V tem času sem namreč s pomočjo taistega spletnega orodja poiskal in našel en kup ljudi, ki jih nisem videl, oziroma o njih nič slišal že celo večnost. Super, ne?

Čez čas se je pa teh “PRIJATELJEV” nabralo za čez 100 (saj vem, da ni neka cifra, ampak vseeno) in so nova obvestila začela deževati. Pa iz te skupine, pa iz une druge, pa od ljubiteljev čevapov, pa od jugonostalgičarjev, itn, itn…

Ok. Saj vem, da se da ta obvestila skenslat in da to res ni ravno najboljši argument, ki ga lahko podam. Je pa začetek. Seveda so še druge stvari.

Facebook je kradljivec časa in pozornosti.

Facebook mi da nekakršen false občutek o tem, da se družim, da vem kaj se z ljudmi dogaja.

Facebook mi postreže s podatki kdaj ima kdo rojstni dan (ok, to zna bit koristno), kdaj je šel spat, kdaj je jedel, kaj je jedel, kdaj je sral, a je sral rumeno ali rjavo, a je phi ali ji pih… V glavnem… Miljon stvari, ki so en sam balast, brez katerega lahko komot zdržim in ga sploh ne potrebujem.

Če bom želel vedeti kako si, kdaj si šel spat, ali si bolan ali zdrav, te bom enostavno poklical ali ti poslal mail. Čeprav je ravno tako spletno, je mail še vedno orodje, ki je dosti bolj osebno, kot je to facebook. Pa pošiljanje pijačk, pa nekih spankov, pa ne vem kakšnih “would you fuck me and how” kvizov. Ne grem se več.

Dejmo se slišat. Dejmo se videt. Nočem nazdravljat z računalnikom. Z računalnikom ne morem, v končni fazi niti pira spit.

Tako. Ko mu j… mater.

(Game) Over and out.

P.S.

Anyone care to join?