Arhiv za Januar, 2009

Popečen kruhek … (1/7)

20.01.2009 ob 21:38

… sem ravnokar nesel ženi v kopalnico. Namaka se, moja baba. Mal jo cartam danes. Popečen kruhek je sila enostavna zadeva za nardit. Najboljši je, seveda, ročno pritisnjen na železno ploščo gašperčka na drva. Da poseben žmah, ko še malo saj zraven pogoltneš. Zdravo? Who cares? Fora je, da ga še vročega z maslom namažem in posolim. In uživam. Zakaj? Včeraj je bil zajeban dan. Ni bilo tako kot danes. Bilo je preveč tišine. Ful preveč tišine.

YouTube slika preogleda

Kake butaste stvari ti grejo po glavi takrat, ko si najbolj trmast. S čim se vse kuriš, da trma ne pojenja. Ne maram se takšnega. Ampak danes ne. Bila je burja. Danes sem ziher. Danes vem kam paše moj naslanjač.

In pol mi žena danes reče: “A veš, da je (po ne vem kateri pratiki) včeraj bil najbolj depresiven dan?”

Ja, nekaj se mi je zdelo.

Torej, moja prva od sedem:

Ful znam bit trmast. Pa ne jemljem to kot pozitivno lastnost. Tistem se reče vztrajnost.

Pridi že iz te bane ;)

  • Share/Bookmark

Nenadovci in Morisovci

20.01.2009 ob 11:24

Slikca je sicer že malo pasé, ampak bo poslužila namenu.

No, takole je bilo…

Ko sem še bil mladiček, je bilo pred in okoli naših blokov veliko otrok. Vsi smo se skupaj igrali. Prvo v peskovnikih, pozneje pa nogomet, med dvema ognjema, gumitvist…

Čez čas sta dva dominantna samca, ki sicer nista bila v medsebojnem konfliktu, postala tekmovalna in začela z zbiranjem podmladka okoli sebe.

In kaj se je zgodilo? Ločili smo se na Nenadovce in Morisovce. Igrišče je postalo bojišče. Vsak je imel svoj “čin” in je o vsem  poročal “nadrejenemu”. Dejansko ni bilo več varno hoditi med drugimi bloki, saj nisi vedel od kod bo priletel kakšen kamen ali kakšen nezrel (predvsem zaradi trdote) sadež.

Tukaj se bom ustavil in potegnil paralelo.

Space … the final frontier …

Šit, napačna vzporednica. Ok, bom probal še enkrat.

Blogosfera … Velik peskovnik …

Kjer se igramo otroci. Sprva vsi srečni, da lahko nekje nakracamo svoje misli, ideje, občutke… pridobivamo nova poznanstva in v končni fazi delamo na samopromociji. In kaj se pol zgodi? Nenadovci in Morisovci. Gartnerjevci, Crnkovičevci, Reboljevci, Človekovci, Katarinovci (kot vasice po Prekmurju), Dajanaši (to je že čez potok ). Ok, saj je grupiranje s podobno mislečimi normalen pojav. Ni pa v redu, da po nasprotni strani tolčeš z najtežjo artiljerijo, ki jo premoreš.

Tudi zaradi te človeške lastnosti, drhaljenja, kot bi nekateri rekli, je anarhija nemogoča in so produkti, kot je Zeitgeist navadno utopistično sranje.

Včasih berem in si mislim … Dobro da tukaj letijo samo besede.

  • Share/Bookmark

geriatrija

7.01.2009 ob 22:44

…mi je vzbujala na faksu precej močno strahospoštovanje z rahlimi primesmi usmiljenja. Ker so tako stari, tako prekleto blizu smrti in z vsakim dnem, z vsako uro in z vsakim trenutkom neizbežno polzijo proti večnemu KONCU.

Služba ni čudežno odnesla te plati mojega poklica, zatorej… ogromno delam s starejšimi. Zlezlo mi je pod kožo to življenjsko obdobje in vzjubila sem njegove posebnosti.

Danes pa med terapijo meljeva in drobiva s simpatično starejšo gospo, ko med neustavljivim hihitanjem izjeclja:

“Midva z možem greva dvakrat letno v toplice. S sabo vzameva še njegovo starejšo sestro in njenega moža. In potem divjamo po toboganih!!!” :shock:

67zopol.jpg

Eee, dragi moji, da mi skleroza ne bo požrla tega prizora, sem tole zapisala ;-) !

  • Share/Bookmark