Arhiv za November, 2008

Odkritje Meseca – Habib Koité & Bamada

27.11.2008 ob 13:19

Drage moje, dragi moji…

Kaj lahko vse človek odkrije pri inštalaciji programske opreme v rubriki sample. Samo za vas… (Pa za tebe draha ;) )

Habib Koité & Bamada

I Ka Barra

YouTube slika preogleda

in še

Din Din Wo

YouTube slika preogleda

Bemtiš, če bi ne bilo WV…

  • Share/Bookmark

recesija udari – 1.del

21.11.2008 ob 10:56

Skoraj malo neresnično se zdi, v smislu “saj ni res pa JE”, ko en tak razvpit medijski pojem dobi roke in noge. Kako že? Beseda je meso postala?

KRAJŠI DELOVNIK in KRAJŠA PLAČA.

Ne morda in ne enkrat, ampak NASLEDNJI TEDEN.

In to naj bi bil šele prvi od ukrepov.

Juhu, prav veselim se prihajajočega leta!

  • Share/Bookmark

kdo bo koga

19.11.2008 ob 12:07

Recesija nas ali mi njo?

Potrošništvo je zraslo preko vseh meja, denarja je vse manj, iz meseca v mesec praskamo evrčke za kredite, vlade se menjajo, otroci nam rastejo…

Edina enostavna rešitev, dragi moji je… SEX :P !

Ko seksamo, nas ne zebe, se ne jezimo, ne zapravljamo, ne kadimo, nimamo negativnih misli, fizično smo aktivni, pljuča ventilirajo, srce skače, koža je napeta… :mrgreen: .

In še! Stranski produkt te dejavnost bo poskrbel za naše penzije ;-) .

Ah, kako je lahko življenje enostavno :shock: !

 

Torej, dragi moji, čas je!!!

  • Share/Bookmark

Š(enti)ment

14.11.2008 ob 15:04

Pride tak večer, kot je bil včerajšnji, ko te prime šentiment.

Pravzaprav je lep občutek, vendar zahteva ščepec nadzora, da se ne spreobrne v neke vrste malikovanje , nostalgijo ali obžalovanje časa, ki je že davno odšel, a se periodično (kje je lepša slovenska beseda?!) zalotiš v čaščenju določenih obdobij, na katera te vežejo močni občutki.

Včeraj je meni zelo draga in pomembna oseba mojega otroštva,              ki zaradi spleta zavozlanih in vročih odnosov v širši družini, preživlja svoje trenutke kakšnih sto svetlobnih let stran od mene, praznovala ne-vem-več-katero obletnico uspešne odstranitve maligne ledvice.         Uspelo mu je preživeti in ozdraveti, še vedno je več kot aktivno zaposlen. Najini stiki so preredki in zadržani, pogovor okoren. Časi trdnega zavezništva v vseh neumnostih, ki jih družinski protokol ni dopuščal, so že nekaj let mimo.

Pa vendar sva nekdaj na sneženih skakalnicah lomila sani, da so imeli dedki polno delavnico, poskrbela za razbito steklo vhodnih vrat, preslišala marsikatero “vzgojno”, grizla skozi puberteto in še malček v obdobje (baje) “resnih” obveznosti.

Nakar sva padla na preizkušnji. Zaupanje je izpuhtelo. Na njegovo mesto sem položila vizitko z napisom rezervirano in na videz neprizadeto korakala dalje. Vse redkeje sem preverjala, če je mesto res še prosto in vse večkrat namerno odganjala misel drugam.

Včeraj pa je bil spomin na bolniško posteljo, ki je zapuščala intenzivni oddelek in meni drago osebo, ki je moledovala za življenje, močnejši od vseh nesrečnih pripetij, ki so se nabrale skozi leta.

Poslala sem kratek in prisrčen sms, ki je končno rahlo odškrnil vrata. Njegov odgovor me danes ziblje kot kak topel vetrc, ki prinaša boljše dni.

Če drugega ne, prinaša obljubljeno buteljko izbrane kapljice, klepet, ki ga že dolgo ni bilo in vezi, ki so močnejše od nas.

  • Share/Bookmark

Karies je fajn!

11.11.2008 ob 13:36

O otrocih načeloma ne pišem veliko, …ker bi lahko pisala in pisala in pisala in pisala in …pisala!

Včasih pa ponosno pokam po šivih in mi je malo mar kritik na račun materinske sentimentalnosti, “perutničkanja” in podobnih “pretirano” čustvenih dejanj, ki kot savske hidroelektrarne štrlijo iz svojega okolja. Tako je bil včeraj presneto poseben večer.

Piki Veliki je ob rojstvu dobil v dar čisto svojo pravljico, ki jo vsake toliko obudimo, zdaj pa jo beremo že par večerov zapored, tako da jo znam tudi od zadaj naprej. Glavni junak pravljice je, seveda, Piki Veliki!

Takoj po pravljici je kot kafra izginil v spalnico in se prav tako hitro vrnil.

In večer je mirno tekel dalje do klica Pikija Malega, ki je potreboval še malček pozornosti pred spanjem. Malček cartanja in klepeta. Nakar mi ovije roke okrog vratu, se zalepi name in zašepeta na uho:

“Mami, ti si tako lepa!”

S približno takim :mrgreen: izrazom sem priplavala iz otroške sobe. (MOJ SIN!!!)

Nedolgo zatem sem v poltemi iskala pot do postelje, ko sem pod glavo začutila majhno okroglo škatlo polno sladkarij. Na listu je bilo z nerodno otroško pisavo zapisano :

“OD PIKIJA VELIKEGA”.

S približno takim :mrgreen: izrazom in sladkimi usti se lepše spi. (MOJ SIN!!!)      In ne, nisem umila zob ;-) !

  • Share/Bookmark