Maj 20 2008
Posmrtni potep ali Tudi vesoljci umirajo. Mar ne?
Zadnjih nekaj dni se mi po glavi sprehajajo čudne misli. Ko rečem sprehajajo, to tudi lahko pomeni da: tečejo, prevračajo kozolce, mečejo kladiva, kopja in krogle, spuščajo zmaje… Praznega prostora je namreč na pretek. 
V glavnem, kaj mi drobacka (tako imenujemo početje, ko kura s svojimi umazanimi krempeljci rašplja po lastnem dreku v večnem iskanju za črvički in ličinkami) po glavi je – Kaj vidimo, kaj čutimo in kam gremo, ko umremo mi in kaj kdo drug?
OK, kam gredo komunisti po smrti, nam je že Fish razložil. 
Zakaj se to sprašujem? Niti ni nekega posebnega razloga, razen tega, da mi je žena zadnjič razlagala, da je imela stranko, ki je že bila na drugi strani tunela in je prišla nazaj…
In? Kaj pravi? Kako je bilo?
Jooj… Tako lepo, da sploh bi ne prišel nazaj. Toplooo, ptički pojooo, narava je čudovita, vsi so takooo lepi, prijazni… Sama milina.
STOP! Tukaj se pa pri meni prižge rdeča luč.
Čudno mi je, namreč to, da je človek na drugi strani videl iste stvari, kot v tuzemstvu. Razlika je edino ta, da je tam vse v superlativih…
Hmmmmmm…
Kako to? A smo res vsi, ki smo kjerkoli in kdajkoli obstajali, obstajamo in bomo obstajali enaki?
Če je odgovor DA, potem štekam, da je naš upgrade na višji nivo podoben tukajšnjemu. S to razliko, da je za nivo boljši. (Kot fakin’ Travian 
Ko prideš do 10 stopnje si STVARNIK osebno 
)
Če nismo, in je v prestopu na drugo stran res tisti »oh in sploh in vsi zvezde postanemo«, zakaj potem vidimo drevesa, ljudi, živali… Stvari, ki jih poznamo. Kaj? A da se zato tam počutimo bolj domače in se lažje aklimatiziramo?
Kaj pa pol? Ravno se aklimatiziraš na vse lepo in fajn, pol te pa sprdijo nekam v energijsko brezobličje, kjer je itak vse ti in ti si vse.
Verjamem, da nismo iz nič postali in da v nič ne gremo. Torej, energija se ves čas pretaka. V tem primeru pač iz enega fizičnega telesa v drugo in potem v tretje… Brez meja.
Verjamem tudi, da nismo sami v vesolju in da je nekje drugje nekdo drugačen, ki ne zgleda ravno tako kot mi, ker ga je nekdo (recimo taistem STVARNIK) ustvaril po nekih drugih merilih. Kaj, za vraga, pa oni vidijo ko umrejo? Tudi ptičke pa ovčke pa lepe ljudi…
I don’t think so!
No, zaradi tega se mi vse te pravljice okoli tunelov, luči in lepih ljudi in prečudovite narave zdijo eno samo prenapihnjeno katolicistično sranje.
P.S.
Eeeee, ko bi mi enkrat samkrat uspelo napisat zadevo tako dobro, kot zveni v moji glavi. Next time, mogoče…
12 odzivov
Kako si ti začel filozofirat…
Ne bom več. Oblubm.
Vse je ena sama velika laž
Makaki svetloba na konc tunela, rožice, angelčki ipd ipd. To vse je piramidna igra. 
Tisti, ki jih več pridobi s takimi utvarami na svojo stran, dobi v onostranskosti več denarja, da lahko potem kupi izbiro, kaj bi rad bil v naslednjem življenju. Imaš tudi prodajne agente, ki delujejo v smislu potovalnih agencij. Taki se naredijo kao mrtve, potem pa ti prodajajo demo verzijo življenja po smrti 
V resnici pa bi radi le zaslužili s tabo - od vsake duše dobijo provizijo. Ti rečem, da je tako, ali pa so me vesoljci zadnjič nalagali 
Kaj da rečem? Nekam si se med globočine podal?! In ni švoh!
Zakaj se pa tolk sprašuješ o tistem pol? Kaj to pride po tem, ko postoriš vse tukaj? Mislim, se poročiš, nabaviš otroke …?
Šalo na stran, moški princip včasih tud’ prov pride. Itak vidimo samo tisto, kar hočemo - beri: znamo -. najbrž gre že tukaj in zdaj pol stvari mimo nas. Konec koncev pa: saj ni važno, kako in kaj vidiš, glavno, da se trčimo s tistimi, s katerimi se “moramo”!
Pa še veliiiik fajn trkov - takih, da boš vse zvezde videl!
Sparkica - watching one to many sci-fi movie makes you… KOMPJUTERAŠ
Drgač pa - ja. Meni so isto povedali.
Taka - dobro, da imam kasko
Mamlaz, bojim se zate. Razmišljaš.
Nika - ne boj se. Ne bom dolgo.
Dragi Mamlaz, to ti misliš
…
Draga - tle paše drugi smeško. Un
Točno tle paše pa en štos:
Francelj je nekako končal svoje življnje, umrl je. Pa mu dajo n izbiro al pekel al ne
besa. Gleda nebesa: nekako megleno, pusto, folk zdolgočasen, nič se ne dogaja…Boring. Pogleda pekel: žurke, fešte, coctail party, nage babe, zagorela telesa, pečenka okrog in okrog, kamor pogleda - se dogaja. Pa se mu zasvetjo oči, našmu Franceljnu in reče:”V pekel grem, to bo pravo zame!”
Ko stopi čez vhodna vrata, mu porinejo lopato v roke, postavjo ga pred žarečo peč in nalagaj miško premog! Čez čas pa Francelj le vpraša, kva dogaja, ker on je vidu čist neki druzga: fešte, žurke in podobno. Pa mu reče glavni vrag:”Veš Francelj, tisto je bil samo naš reklamni oddelek!”…
Tolk o življenju potem
Meni pa ni jasno, če je tam tako lepo, zakaj potem tam ne ostanejo?!!
Jaz vem, da bi. Če bi bila to ziher informacija, grem že danes tja
ko si že omenjal stvarnika… uf, sodelavc se je spomnil enega vica o bogu…
kakšna je razlika med hrvati in bogom? (no ja, pravzaprav je bolj vic o hrvatih)
bog si ne domišlja, da je hrvat
drugače pa… najbolj verjetna in logična se mi zdi teorija o energiji, ki se pretaka. pa o vesoljcih. tu se zame konča.
smrt si pa itak predstavljam kot večno spanje. zaspiš. vsaj ne bom razočaran.