Obožujem večere, ko si ob nerodnih zvokih kitare, ki s presledki lezejo v kopalnico (sori, 
), ščetkam zobe in lovim ritem s poplesavanjem po pisanem rdečem tepihu, in s tabo razpravljam o počastitvi najine obletnice.
Taki, drobni. Toliko, da obeležimo.
Hvala, MaMlaz.
Svoje čase je Sosed obelodanil neka svoja avtorska “dela”. Kobrowsky to tudi počne že nekaj časa.
Glasba od nekdaj odpira prenekatera vrata. Če pa še sam “obvladaš” rahločutno prebiranje strun ali tipk in to na način, da iz inštrumenta izvabiš vsaj nekaj podobnega zvoku… No, pol si pa itak CAR.
Po ugotovitvi, da ti to dvigne rejting, (sploh pri babah – he he) sem se odločil, da sam naredim isto.
Pred vami je, dragi moji, moj prvenec, ki sva ga z Matejem davnega leta ‘94 posnela v njegovi sobi. Na slušalke!!! 
Dame in gospodje – DIREKT PRFEKT (R’n'R instrumental do jaja)
Za poslušanje potrebuješ Flash Player.
Punce, konec vrste je na obvoznici…
P.S.
Po nekajkratnem poslušanju totgale štiklca sem se odločil, da ga preimenujem v KAZNA ZA UŠI ter ugotovil še dve zelo pomembni stvari.
1. Dobro, da se ne preživljam s glasbo
2. Dobro, da sem že poročen
l.p.
Zadnjih nekaj dni se mi po glavi sprehajajo čudne misli. Ko rečem sprehajajo, to tudi lahko pomeni da: tečejo, prevračajo kozolce, mečejo kladiva, kopja in krogle, spuščajo zmaje… Praznega prostora je namreč na pretek.
V glavnem, kaj mi drobacka (tako imenujemo početje, ko kura s svojimi umazanimi krempeljci rašplja po lastnem dreku v večnem iskanju za črvički in ličinkami) po glavi je – Kaj vidimo, kaj čutimo in kam gremo, ko umremo mi in kaj kdo drug?
OK, kam gredo komunisti po smrti, nam je že Fish razložil. 
Zakaj se to sprašujem? Niti ni nekega posebnega razloga, razen tega, da mi je žena zadnjič razlagala, da je imela stranko, ki je že bila na drugi strani tunela in je prišla nazaj…
In? Kaj pravi? Kako je bilo?
Jooj… Tako lepo, da sploh bi ne prišel nazaj. Toplooo, ptički pojooo, narava je čudovita, vsi so takooo lepi, prijazni… Sama milina.
STOP! Tukaj se pa pri meni prižge rdeča luč.
Čudno mi je, namreč to, da je človek na drugi strani videl iste stvari, kot v tuzemstvu. Razlika je edino ta, da je tam vse v superlativih…
Hmmmmmm…
Kako to? A smo res vsi, ki smo kjerkoli in kdajkoli obstajali, obstajamo in bomo obstajali enaki?
Če je odgovor DA, potem štekam, da je naš upgrade na višji nivo podoben tukajšnjemu. S to razliko, da je za nivo boljši. (Kot fakin’ Travian 
Ko prideš do 10 stopnje si STVARNIK osebno )
Če nismo, in je v prestopu na drugo stran res tisti »oh in sploh in vsi zvezde postanemo«, zakaj potem vidimo drevesa, ljudi, živali… Stvari, ki jih poznamo. Kaj? A da se zato tam počutimo bolj domače in se lažje aklimatiziramo?
Kaj pa pol? Ravno se aklimatiziraš na vse lepo in fajn, pol te pa sprdijo nekam v energijsko brezobličje, kjer je itak vse ti in ti si vse.
Verjamem, da nismo iz nič postali in da v nič ne gremo. Torej, energija se ves čas pretaka. V tem primeru pač iz enega fizičnega telesa v drugo in potem v tretje… Brez meja.
Verjamem tudi, da nismo sami v vesolju in da je nekje drugje nekdo drugačen, ki ne zgleda ravno tako kot mi, ker ga je nekdo (recimo taistem STVARNIK) ustvaril po nekih drugih merilih. Kaj, za vraga, pa oni vidijo ko umrejo? Tudi ptičke pa ovčke pa lepe ljudi…
I don’t think so!
No, zaradi tega se mi vse te pravljice okoli tunelov, luči in lepih ljudi in prečudovite narave zdijo eno samo prenapihnjeno katolicistično sranje.
P.S.
Eeeee, ko bi mi enkrat samkrat uspelo napisat zadevo tako dobro, kot zveni v moji glavi. Next time, mogoče…
WTF ? ?
Kratko in jedrnato.
OK, saj se sprašujem še druge, bolj pomembne stvari. Recimo:
- Zakaj vsi tovornjakarji nosijo cokle?
- Če jih že, zakaj so jim najbolj kul tiste ta kosmate?
- Iz čigavega morskega prašička so taiste?
- Zakaj sosedov (pa ne tvoj, sosed) petelin vsako jutro zakikirika Kekčevo pesem? (Resda samo prve štiri note, ampak majke mi)
Dosegel sem svojo intelektualno amplitudo za danes. Vidi se, da prihaja vikend. Ne zmorem višje.
Pa lep vikend vam želi MaMlaz…..
Saj veste, včeraj je bilo popoldne, da bi ga narisal. Sončno, toplo, idealno za sproščujoč sprehod.
Prav počasi smo pridrsali mimo sosedovih, ko se našemu Pikiju Malemu zasvetijo oči ob pogledu na sosedovo blond postavno najstnico, ki z nekoč prav tako postavno mamo skače po vrtu…
“Kako je že zrasla” izjavi naš štiriletni pubertetnik in sline se vlečejo za njim v potokih! Usta mi lezejo navzgor, zadržujem sapo in misli na prihajajoče probleme tiste čisto prave pubertete, ki nas nekoč čaka, ko šepetaje izstreli:
“Mamiiii, joške ima!!!”
Naenkrat je padla tema na zemljo, samo ata so ponosno štrleli ven !
