Apr 22 2008
Danes…
ni bil moj dan.
Jutro se je pričelo prehitro. Mali Smrkec me je sprehodil od vrtca še enkrat proti domu, ker je pozabil, da je dan Zemlje, kar pomeni, da so v gumijaste škorenjce obuti otroci za sabo veselo vlekli maso miniaturnega in pisanega plastičnega pribora za vrt. Vsi. Razen našega. No, vsaj jaz bi zjutraj dala lastno desnico v ogenj, da je edini pozabil na gospo Zemljo. Kar pomeni, da sem kaj kmalu rahlo nevrotično brenčala okrog vseh možnih najdbišč potrebnih rekvizitov.
Sem omenila, da me je moj disciplinirani duh ob jutranjem alarmu vrgel pokonci, telo pa ni sledilo njegovemu ukazu? Oziroma samo na pol. Nekako tako, da sem še kakšnih deset minut sede dremala in se nato sama sebi čudila, kateri demon me je posedel sredi prazne postelje.
Ta isti demon je v službi prilepil vsakemu nevidno štoparico na čelo in odšteval minute do njegovega odhoda. Mimogrede je prebrnil kakšno samo njemu motečo stvar in zabrisal na tla točno tisto, po čemu so segle moje roke.
In, ker mi ta mesec Jupiter ali Saturn stoji na Luninih prstih, kar v prevodu pomeni, da še nisem čisto prepričana, če se ne bo pred minus na TRRju postavil še en minus (pa saj to ni tako slabo, ne 
), me je na pošti čakala še pošiljka. S plačilom ob prevzemu, da ne bo pomote. Dobro, da je deževalo in, dobro, da sem bila brez dežnika. Lepo me je hladil aprilski dež na poti do bankomata (in nazaj). In čisto rahlo je izparevalo iz mojih ušes…
Doma se, po prihodu iz službe običajno poje kosilo. Tokrat sem kot predjed zaslužila kup očitkov in negodovanja za k****v plastični lijak, ki sem ga najmanj pred tremi leti odpremila s smetarji. Ker ga je ta ista oseba, ki ga je na današnji dan ZELO pogrešala, nekje takrat “malo” pogrela, da je izgubil svojo obliko z namenom vred. In ker predjedi VEDNO sledi glavna jed, sem jo zaužila v obliki negodovanja nad preštevilnimi začimbami, ki so zložene na 
napačni polici.
Rešil me je hišni telefon. Napaka! Mož me je spraševal, zakaj se ne javljam na mobitel 
. Skozi možgane so mi šinili vsi možni najditelji, ki bi se v tem trenutku lahko hahljali ob vsebini sms-ov in… auč, tudi vseh svojih fotk ne bi delila z uslužbencem pošte ali cvetličarko. V bistvu me ni klical zaradi mobitela, ne na poti domov, čeprav se ponovadi ob tem času pravkar “odštemplja”, ampak mi je sporočal, da je še v službi. Še začimbico? Pol ure nazaj je izvedel, da popoldne prijatelj gradi škarpo, in ker obljuba dela dolg…sem popoldne sama izselila eno klet kložovne (ne veste, kaj je to? Malo manjše, še malo manjše, malo večje in predvsem preštevilne škatle skrbno varovanih smeti. Tudi kakšna omarica ali dve se najdeta vmes. Otroški sedež. Stol za hranjenje. Nikoli uporabljen kavni servis neznanega darovalca. Kup plastike zraven kupa pliša. Staro ogledalo. …)
Sladica je bila “piece of cake”. Pikiju Velikemu smo zamotali ves star papir, ki se je skrival v kleteh, v svežnje pripravilli želodčke in zaspančke za posteljo, odigrali še nekaj partij “enke” in…
Hvala ti, ura, da si prisopihala do osme 
! Jutri lahko malo hitreje. Hvala .
.
