NOVOBLOJENČEK

Za nevedneže - Prohibicija je zakonska ureditev, ki prepoveduje trgovanje in javno uporabo alkoholnih pijač. V nekaterih državah je to povezano z verovanjem (Islam prepoveduje pitje alkohola), ponekod pa so popolno ali delno prohibicijo uvedli zaradi družbene škodljivosti alkoholizma.

V zgodnjem 20. stoletju je bila prepovedano trgovanje in točenje alkoholnih pijač v številnih državah Severne Amerike in Severne Evrope.

Prohibicijski zakoni so veljali v naslednjih obdobjih:

• od 1920 do 1933 v ZDA,
• od 1914 do 1925 v Rusiji in Sovjetski zvezi,
• od 1915 do 1922 v Islandija (pivo do leta 1989),
• od 1916 do 1927 na Norveškem,
• od 1919 do 1932 na Finskem,
• od 1901 do 1948 v Kanadi na Otoku princa Edvarda in krajši čas ponekod drugod.

Prohibicijske zakone so večinoma opustili zaradi premajhnega učinka na porabo alkohola in neželjenih stranskih pojavov: nezakonita proizvodnja in prodaja alkoholnih pijač. V ZDA je obdobje prohibicije bilo tudi obdobje razcveta kriminalnih združb, zlasti ameriške mafije.

(vir WIKIPEDIJA)

Je pa res, da niti prej niti takrat niti pol ljudje (še posebej moški) niso nič manj pili. K večjem več.

Zakaj?

Zato!!!

p.s.

A ne, da je superučinkovito, če ženske prevzamejo iniciativo?

Težko mi je pri srcu… Zares težko… Odkar sem naredil to, o čem bom sedaj pisal, ne jem, ne spim… Duša mi cvrči, kot prvi ćevap, ki ga po dolgi mrzli zimi in ob prvem dnevu nad 18°C vržeš na razgreto rešetko.

In kaj sem tako groznega naredil? Kaj?! Bom prec povedal… Samo do sape malo pridem, bom takoj nadaljeval.

Zadnjič enkrat, ni dolgo tega, me kliče tamali sinko.

»Tatiiii, a greva vojno?«

»Seveda, sine!«

In jaz premešam in razdelim karte.

Za tiste, ki VOJNE ne poznajo, je to tista igra s kartami, ko vsak od igralcev prejme enak kup kart, ne sme jih pa pogledat. No, lahko se jih pogleda, ne smeš jim pa spreminjat vrstni red. Karte se nato postavi s slikami in številkami obrnjene na mizo. Potlej vsak od igralcev iz svojega kupa obrača po eno karto in kateri ima višjo, večjo, bolj vredno pobere karto tistem ta drugem. Fora igre je, ko oba igralca obrneta karto z isto številko oziroma istega ranga. Takrat je, uganili ste, VOJNA. In pol na tisto vidno karto položiš še eno, ampak tako, da se ne vidi (kao skriti zaklad) in na njo še eno tako, da se vidi. Tisti igralec, ki ima na koncu močnejšo karto, odnese oba kupčka. Igra se, dokler en od igralcev ne pobere vseh kart.

In igrava s tamalim. Malo on pobira, malo jaz. Nekaj še čvekava in obenem gledava nogomet…

Potem padeta dve devetki. VOJNA. Malemu so se učke kar zaiskrile. Obrnem jaz eno pokrito (AS PIK - lahko pogledaš, ne), obrne on eno pokrito. Pogledam naslednjo… sedmica karo. Šit! Izgubil bom asa! Pogledam malega, ki špeja v TV (fuzbal pa to) in nonšalanto vzamem naslednjo karto za sedmico, KRALJA in jo položim na kup. Mali obrne babo in jaz poberem kupček. Sinko me pa še pogleda s tistim nedolžno-naivnim otroškim pogledom in angelskimi kodri in reče: “Saj ni nič hudega, da sem tole zgubil? A ne tati?” Meni pa takoj cmok v grlu.

OGOLJUFAL SEM 4-LETNIKA V KARTAH.

Za ubit.

vir slikce

Eto!

Sedaj mi je malo (ampak samo za pol odtenka) lažje. Se bom pa vseeno še enkrat bičal danes zvečer. Čist tko mal. Za očiščenje…

Najprej je čisto majhna in skrita pred tujimi očmi. Lahko samo domnevamo, kje se plazi. Nakar se razraste, leze nekam proti želodcu in takrat nastopi trenutek razsvetljenja: TEČNOBA!

Diagnoza je torej postavljena, potrebno jo je samo še potrditi s preizkušenimi metodami.

1.test “Telefonski pogovor”: konča se mlačno, v bistvu brez milosti obvisi v zraku - 1.test pozitiven!

2.test “Poljubni dogodek”: Po kuhinjskem pultu leze kresnička, ki podnevi seveda ni čarobna, kot ponoči. No, ta tudi ponoči ne bo več, ker je zamahnila neka roka in jo z vodo poplaknila v odtočno cev. Obrambni govor ostane zastane pod glasilkami, veke poskušajo premagati naval solz, dejstvo, da smo prepozni/neupešni/preslišani itd. zaveže pentljo v grlu - 2.test pozitiven!

3.test “Zgodovina”: Iz spomina izbrskamo prežvečene, preglodane, obledele, že zdavnaj zavržene in pozabljene boleče situacije ter izberemo najmanj šest ključnih besed. Že pri četrti največkrat letimo proti predalu z robci, torej je tudi zadnji test uspešno opravljen!

Uspelo?

Če pri tretjem testu ne začutimo dogajanja med grlom in želodcem, lahko potrdimo svoj spol. Sigurno ste moški! V tem primeru se vam ni več potrebno obremenjevati z naštetimi testi, odnehajte že pri prvem!

Za sebe lahko z gotovostjo trdim - če oklevam že pri drugem testu, me največkrat pograbi panika “Sem morda vsa ta leta moški???”

Potolažim se v teku do kopalnice, kjer imamo rezervno skladiče kot podporo težavam v podjetju Paloma in si glasno oddahnem:

“Yesssssss, ŽENSKA sem!!!”

…se bo jutro pričelo skoraj tako, kot se prične pri mojih 165cm - s skodelico črne kave. Le, da si jo zdaj postrežem s kupom obveznosti prihajajočega dne, ko bom velika pa mi jo bo MaMlaz jo bom popila na veliki terasi čisto majhne hiške nekje ob morju. Pravzaprav ne kar tako nekje, ampak na čisto določenem mestu, kamor se zadnje čase vse pogosteje vračamo.

Pustila bom požirek ali dva, da me bosta čakala, ko se vrnem z jutranjega kopanja. Na pomolu bom postala, da MaMlaz priveže star čoln in iztovori ribe iz tržnice, nakar se bom zavihtela na invalidski voziček kolo in v trgovino, ki se bo tudi takrat še imenovala Miracolo, mimogrede skočila po svež kruh, pivo, cigarete. WC papir in gin, ker je edina pijača, ki se je ne zavoha.

Že na cesti bo moj slušni aparat bom prisluhnila strganju noža po luskah, v vrtu bom izkopala zgodnji krompir in ukradla najbolj zoprni sosedi nabrala svoj paradižnik.

Kosilu bo sledila siesta ob litru skritega gina kozarcu črnega vina in obvezni črni kroniki reviji z notranjo opremo. Popoldne se bom sprehodila po vrtu, preštela plodove limon na vseh treh grmih ob južni steni in se z MaMlazom odpravila po šparglje v bližnjo šumo, kjer se bo neprestano šprical z Autanom, iskal morebitne klope in lovil kače po grmovju, dokler me ne bo minilo veselje, da pogostiva prijatelje, ki bodo prišli zvečer na partijo kart in preglasnega čveka.

Zadovoljna se bova razlezla po postelji in daj bog, da je zjutraj na tržnici kupil tudi Viagro sladko zaspala.

V bistvu nisem zelo daleč od svojih sanj… Jaz imam že kolo, MaMlaz pa ribiško palico .

Obožujem večere, ko si ob nerodnih zvokih kitare, ki s presledki lezejo v kopalnico (sori, ), ščetkam zobe in lovim ritem s poplesavanjem po pisanem rdečem tepihu, in s tabo razpravljam o počastitvi najine obletnice.

Taki, drobni. Toliko, da obeležimo.
Hvala, MaMlaz.